Se pa sprašujem, kje je tu glasba. Imam namreč občutek, da več ko je na odru jošk, skromnejša je melodija, in krajši ko je mini, bednejše je besedilo. Zanima me, ali gre naša glasbena produkcija v smer gledanja popevk, ker praktično nimamo več česa poslušati, razen plagiatov, štanc in bebavega hopsasaja. Seveda so bile lahko naše dobre stare Majde, Elde, Marjane, Alenke, Lidije, itn., zagrnjene od vrha do tal, ker so imele kaj peti. Revicam, ki si danes s petjem služijo kruh, pa najbrž ne preostane drugega, kot da so vedno bolj slečene. Tako množični izbruh dojk na naši in svetovni sceni govori zgolj o tem, da nas je doletela vsesplošna glasbena kriza. So tega nemara res krivi poslušalci, ker baje gre taka površna in slaboumna muzika najbolj v denar? Kaj pa vem. Zanima me tudi, kako se bosta ta šovmanija in zavajanje oči v škodo ušes končala. Kaj pa če se bodo moški prsi naveličali? To je sicer mogoče, tako kot je mogoče, da bi moje štiri mačke večglasno zapele Mozartov Requiem, ampak nikoli se ne ve. Prav včeraj mi je prijatelj vzdihoval: »Danes je življenje tako brezdušno in dolgočasno. Nobenih skrivnosti ni več.«