dovnjak, kjer ste se sprehajali nekoč in se z mojo sestrično obmetavali z breskvami. Saj veste, da je bila trata precej pusta, da je redko drevje dajalo malo sence in da ni bilo vode. Zdaj pa je vse sveže, zeleno, obdelano, polepšano, cvetoče in namočeno. Kaj pravite, kaj me je stalo, da je sadovnjak zdaj tak, kakršen je? Zakaj prav je, da vam povem, da sem tu vrhovna nadzornica in da mi je mož pustil čisto proste roke.« – »No,« sem rekel, »stalo vas je samo malo zanemarjanja. Kraj je res čaroben, vendar divji in zapuščen; tu ne vidim nobenega sledu človeškega dela. Vi ste ga ogradili, voda je prišla ne vem kako, vse drugo je opravila narava in vam samim se ne bi nikoli posrečilo tako dobro kot njej.« – »Res je vse opravila narava,« je rekla, »ampak pod mojim vodstvom, vse, kar tu vidite, sem uredila jaz. No, ugibajte še enkrat, koliko me je stalo.« – »Predvsem ne razumem,« sem vztrajal, »kako je s trudom in denarjem mogoče nadomestiti čas. Drevesa …« – »Kar zadeva drevesa,« se je vmešal gospod de Wolmar, »boste pa opazili, da ni prav dosti zelo velikih, in ta so tu že od prej. Poleg tega je Julija začela s tem že pred poroko, skoraj takoj po materini smrti, ko je prišla z očetom sem iskat samoto.« – »No,« sem rekel, »ko že hočete, da so vsi ti gozdiči, ti veliki latniki, te goščave ovijalk in ti tako lepo senčnati gaji nastali v sedmih ali osmih letih z umetelno pomočjo, menim, da ste bili zelo gospodarni, če ste za vse to v tako veliki ogradi potrošili samo dva tisoč srebrnikov.« – »Zmotili ste se samo za dva tisoč srebrnikov,« je odvrnila, »stalo me ni prav nič.« – »Kako, nič?« – »Ne, nič, razen če štejete kakšnih dvanajst dnin mojega vrtnarja na leto, prav toliko dela dveh ali treh hlapcev in nekaj pomoči gospoda de Wolmarja samega, ki se mu ni zdelo za malo, da mi je bil včasih za pomožnega vrtnarja.« Te uganke nisem razumel, ampak Julija, ki me je dotlej zadrževala, me je izpustila rekoč: »Stopite naprej, pa boste razumeli. Zbogom Tinian, zbogom Juan Fernandez, zbogom vsa očaranost! Že čez trenutek se boste vrnili z drugega konca sveta.« Ves navdušen sem se začel sprehajati po tem tako popolnoma spremenjenem sadovnjaku, in čeprav v njem nisem našel eksotičnih rastlin in indijskih pridelkov, sem pa našel domače, zbrane in razvrščene na tak način, da je bil vtis kar najbolj vesel in prijeten. Zelena in gosta, a kratka trava je bila pomešana z materino