Veliko nerazrešeno vprašanje pustovanja ostaja v tem, kateri ljudje si za en dan v letu nadenejo krinko in kateri so raje šeme. Zgodovina uči, da so krinke zlasti potrebovali tisti, ki so sicer v svojem življenju noč in dan morali igrati nekakšne šeme. Vladarji, plemiči, politiki, sodniki, bankirji, gospoda nasploh so se pogosto sproščali v krinkah. V krinkah so hodili k prodajalkam ljubezni tisti, ki so sicer v življenju morali igrati zelo krepostne šeme, v krinkah so se sestajali politični oporečniki tam, kjer se je bilo treba pred oblastjo šemiti v točno določene barve. Krinka je protiutež vsakdanjemu prisilnemu šemljenju. In po tej logiki je verjetno šemljenje na pustni dan protiutež vsakdanjim krinkam, anonimnemu skrivanju za birokratske pulte, zdravniške halje, motna stekla občinskih uradov. Pustna šema hoče stopiti iz svojega anonimnega, zakrinkanega vsakdanjika in s pisanimi barvami poudariti svoj obraz; nasprotno pa želi pustna krinka z zakrivanjem obraza sprostiti nekaj svoje šemaste prisile in vsakdanjega ekshibicionističnega igralstva. Pust pa je res čaroben in edinstven v tem, da zna istočasno, v enem samem obredu, ustreči tako enim kot drugim.