Skupaj smo prestavili barko in potem smo si imeli veliko povedati. Predvsem obeh kapitanov ni bilo mogoče ustaviti. Smešno mi je bilo, ko mi je včasih eden, včasih drugi nekaj na hitro povedal ali v slovenščini ali francoščini, medtem ko sem kuhala večerjo za tri. Oba moška sta pomorščaka, oba sta kapitana in vsak od njiju hoče imeti svoj prav. Kot pava sta razprla pisano repno perje in se šopirila v mojem občudovanju. Meni pa je godilo, ko je Jure ob vsaki žlici hvalil domačo hrano. Ob prvih kozarcih vina sem narezale svoje posušene ribje fileje in jih ponudila z maslom in kruhom. Sledilo je posiljeno sladko-kislo zelje, pire krompir, pečene hrenovke, za konec pa flambirane banane z veliko ruma. Večera kar ni hotelo biti konec. Dogovorili smo se, da bomo šli prihodnje jutro z vlakom v Kapstaad.