S prekinitvijo naj bi predvsem Palestinci in Izraelci proučili nove možnosti za nadaljevanje. Sploh preostane kaj drugega? Neznosna lahkotnost brezciljnih pogajanj je že kar zoprna, če ne kar destruktivna. Res je, večina Palestincev podpira mirovna pogajanja. Za to in da je tako tudi na izraelski strani, ni treba meriti javnega mnenja. Treba je le stran od politike, ki po eni strani počne vse, da bi rešila spor, od katerega pravzaprav živi. Pošastno počasna pogajanja se lomijo vedno znova pri istih vprašanjih. Rešitve so že vse (bile) na mizi in vedno znova se vračamo k delitveni resoluciji Združenih narodov iz leta 1947. Namesto da bi se pogajali o miru, bi ga morali preprosto skleniti. Preprosto?! Pogovarjati se o istih zadevah, znova in znova, brez želje po popuščanju, brez potrebe po popuščanju, je nesmiselno. Kar morda prinašajo vnovični mirovni pogovori med vlado Benjamina Netanjahuja in predsednikom Mahmudom Abasom je to, da ohranjajo relativen mir, čeprav ta za Zahodni breg obstaja že zadnjih nekaj let. Težko pa je verjeti, da prinašajo dejanski mir.