Zahodna Evropa je svoje nacionalne "enotnosti" v prejšnjem in tudi še v tem stoletju dosegla z mečem in ognjem, ki se jima danes tako neskončno čudi na Balkanu. Da trajnega balkanskega miru ne more biti brez upoštevanja vseh manjšinskih in regionalnih pravic, pa najbolje dokazuje prav sama: po obdobju relativnega miru, razcveta in trdno začrtanih meja se na njenem obzorju zarisuje prihodnost nove razdrobljenosti, ki po vseh stoletjih zamolčanosti ponovno udarja na dan. Belgijci so to dojeli dovolj hitro, po nekajletnih nemirih Flamcev, in danes je Belgija trinacionalna država s specialnim statusom Bruslja kot narodnostno mešane prestolnice ter z zapletenim sistemom deljenih pristojnosti; Španci so vse predolgo uporabljali silo in to plačali s "terorizmom" in terorizmom - o zablodah Angležih v tej zvezi ne bi ponavljali znanih dejstev. Italijani bi radi iz škornja naredili čevelj, Francozi pa na veliko razlagajo, da je oksitanščina mrtev jezik. Tudi v sanjah si ne morejo zamisliti, da bi nekoč "Francoz" postal le enak med enakimi znotraj neke države, ki se iz zgodovinskih razlogov še naprej imenuje Francija. V prihodnjem tisočletju bo torej še hec: in to ne le na vzhodu.