Po Boškoviću v Sloveniji živi približno 50 tisoč pravoslavnih vernikov. (Uradno jih nihče ne prešteva. Neuradno pa velja, da jih je približno 30 tisoč. To je več kot katoličanov, ki naj bi jih bilo približno 20 tisoč. Pravoslavci so tako najbrž druga najštevilčnejša verska skupnost v Sloveniji.) Lahko bi rekli, da Bošković praktično vsakega osebno pozna. V teh letih je gotovo poslušal o najrazličnejših problemih in velikih stiskah. »Ti problemi so raznoliki,« jih opiše. Če se spomni deset let nazaj, se spomni predvsem velike negotovosti med temi ljudmi. Iz relativnega miru in stabilnosti so se zelo hitro začele razvijati pretresljive stvari. Tudi sam ni pričakoval, da se lahko zgodi kaj takega, kot je vojna na Hrvaškem ali v Bosni. Poleg tega so med njimi vladale skrbi in želje, da bi pomagali, saj ima vsak od njih koga tam. Bošković je bil priča »zelo mučnim in napornim odhodom«. Sam ima v Bosni očeta, mamo, brata in sestro. Vzporedno z intimnimi dramami so razpadali tudi sistemi, kjer so bili zaposleni. Probleme, ki so si naglo sledili z vsemi posledicami, Bošković opiše kot »največjo preizkušnjo, skozi katero so šli«. Kaj jim je svetoval?