Zadnji dnevi relativnega miru v Iraku, tako se zdi ta trenutek. In vendar, mogoče, mogoče na koncu tunela vseeno sveti lučka upanja. Situacija znotraj skupnosti mirovnic in mirovnikov je nadvse fluidna: nekontrolirano se pretaka in klokota. Soočeni s povsem realno bombno nevarnostjo učinkujemo nadvse kakofonično. Že znotraj Živega ščita je toliko različnih ljudi, pameti in jezikov, da privzgojeni komunikacijski kompas ne deluje več. Če se k temu prišteje še druge, deloma nacionalno in svetovnonazorsko homogene skupine, in se vse skupaj sooči z nerazumevanjem iraške kulture in političnega sistema, dobimo kaos. Biblični Babilon. Danes zjutraj se nas je kakih 200 mirovnikov zbralo na pomembnem sestanku z dr. Hašimijem, vodjo Organizacije miru, prijateljstva in solidarnosti, naših gostiteljev v Iraku. Dr. Hašimi je bil morda malo utrujen, pa ga je odneslo v nekoliko toge vode. Mož se je vkopal. Ščitniki so bili morda malo pod stresom, pa jih je odneslo v neke nesmiselne ultimate. In tako je iz zadeve, glede katere se v principu vsi strinjamo, nastal precejšen nesporazum. Z replikami so se oglašali razni padalci, ki so izgubili živce, dvorana je bila premrzla, pa so ljudje govorili na glas, da se ogrejejo … Babilon. Poleg Hašimija so se za mikrofonom zglasili prebivalci mnogih kontinentov, ras in ozadij. Naši iraški gostitelji si želijo, da bi se ščitniki po dobrih dveh tednih bivanja v udobnih hotelih preselili na strateške civilne cilje in izpolnili svoje poslanstvo, razumljivo. Tu se verjetno vsi strinjamo, vendar bi se nekateri med nami želeli preseliti v manj nevarne objekte: bolnice, šole, arheološka najdišča. Tu je še nesporazum glede medijev: naši iraški gostitelji so zaradi premnogih preteklih slabih izkušenj že zdavnaj nehali upati, da bi s taktično zvitim pristopom lahko vplivali na pozitivnejše poročanje o položaju v Iraku. Mirovniki so seveda drugačnega mnenja. Če k temu dodamo še medkulturne nesporazume bolj formalne narave, ton diskurza in glasnost, dobimo krizno situacijo med zavezniki. Zagotovo se strinjamo vsaj v eni točki: smo PROTI osvajalni vojni, ki je pred vrati. Smo PROTI vojni kot sredstvu komuniciranja med državami, ne glede na kvaliteto oziroma nekvaliteto iraškega državnega vodstva. To vprašanje je stvar Iračanov in samo njih. Občutek po koncu sestanka je bil prej žalosten kot ne. Nekateri so bili zgroženi nad tem in onim, nekateri so bili pripravljeni takoj oditi, tretji smo na vse načine skušali zakitati nepotrebne razpoke. Večina je potrebovala zgolj toplo besedo in nasmeh. Kakorkoli, jutri vsi tisti, ki to želimo, odidemo na lokacije. Sam s tem nimam težav, saj čez pet dni odidem iz Bagdada. Prvič je bil tak moj načrt od vsega začetka, in drugič se mi, ko začne pokati, ne zdi smiselno vztrajati. Kot kaže, bo od nekaj sto mirovnikov rakete, bombe in kataklizmo, ki jim sledi, pričakala dobra stotnija ljudi. Mediji nas trgajo na koščke. Ne samo pri nas v Sloveniji, to je globalen fenomen: brezvestna mati zapustila svoje otroke, da bi ga fafala Sadamu; vojni profitar služi na račun iraških otrok; bankrotirani narkoman pritekel po Sadamov hašiš … od Norveške do Južne Afrike, od ZDA do Indije je slika ista. Marta Gregorčič se skriva pred slovenskimi mediji! Za bruhat. Neverjetno, kako močan hijenski smrad razvijejo nekateri ljudje v nekaterih trenutkih. Dejstvo je, da smo tukaj precej sami, mi, ki smo v primerjavi s povprečnim Iračanom totalno privilegirani. Dejstvo je, da se je celotno gibanje razvilo iz iskrene skrbi za soljudi, ki živijo nekje bogu za hrbtom, in dejstvo je, da nas je po prihodu v Bagdad tukajšnja stvarnost globoko pretresla. Dejstvo je tudi, da so naši iraški gostitelji dali vse od sebe, o tem sem prepričan. Ko je ljudi strah, začnejo udrihati okrog sebe ali pa iščejo objem sočloveka. Tistim, ki smo še v Bagdadu, je gotovo bližja druga opcija. Zdaj pač bo, kar bo. Nihče si ne upa napovedovati, kam bo skrenil razvoj dogodkov, ko enkrat začnejo padati bombe: bo samo kirurški udarec z okupacijo, bo državljanska morija, bodo kavboji vrženi nazaj v Perzijski zaliv? Ljudje bodo hočeš nočeš umirali, to je gotovo. In to predvsem tisti, ki se jim sladko fučka za vse Sadame, Bushe in Ruple tega sveta. In tisti tuji mirovniki, ki so se odločili ostati, bodo gotovo med najbolj ranljivimi. Z Evo se trudiva obdržati ekipo Balkan sobranja na enem mestu, trenutno nama to bolj slabo uspeva. Erik, Anniken in Adrian so še vedno v Basri. Marta kljubuje v naftni rafineriji. Faruk se je iz strahopetca prelevil v neomajnega fatalista, ostal bo. Kapo dol. Basra je ime, ki me rahlo vznemirja. Od vse ekipe edino meni ni uspelo priti tja dol! Ker sem na vsak način hotel tja z lastnim avtomobilom in ker ključnega dne moje diplomatske veščine niso bile ravno na višini. Za tolažbo sem jo podurhal v Babilon in Karbeló sveto šiitsko mesto, kakih 150 km jugozahodno od Bagdada. Ugasnil sem motor v trenutku, ko je iz ene od mošej dvojčic zadonela mujezinova pesem. Vrtinec ljudi me je potegnil na ogromno obzidano dvorišče pozlačene mošeje. Bil je četrtek zvečer, najpomembnejša molitev v tednu. Družine so jedle na tleh sede, verni možje v zelenih turbanih so se zavzeto pogovarjali, spet drugi so bili čisto prevzeti od svoje religije. Sam v nobenega boga ne verjamem, ampak to je bilo močno. Babilon je bil nasproti temu žalosten. Od civilizacije, ki ji toliko dolgujemo, je ostal kup preperelih opek, neke kvazi avtentične novogradnje kar je bilo vredno, so že zdavnaj pokradli Angleži in Nemci Sadamov vikend v ozadju in truma obubožanih vodnikov, ki jim je kos kruha pomembnejši od kulturne dediščine. Basra me ne zanima več. Prioriteta je dizel (v mestu ga je praktično nemogoče dobiti), voda, papirji, mostovi, kontrolne točke, itinerariji in podobna solata. Naspati se moram, da se bom sposoben vsakemu nervoznemu vojaku s prstom na petelinu nasmehniti naravnost iz globin srca. Meje so baje že zaprte, ampak za tujce baje ne. Vse je en sam velik baje, en sam velik obup in strah. Kljub temu je Bagdad ta trenutek najbolj inspirativen kraj na svetu. Tu živijo upanje, ljubezen, solidarnost, tu ljudje nimajo kaj izgubiti, razen lastnega življenja, ki pa je, kot nas vsak dan učijo norci z dostopom do rdečega gumba, potrošni material.