Hicham je bil na začetku športne poti zelo problematičen. Ker je nogomet najbolj priljubljen šport v Maroku, se je tako kot vsi mladci začel poditi za žogo. Pravijo, da je bil zelo obetaven vratar. Ko pa se je posvetil atletiki, je bil pravo nasprotje tega, kar je danes - uglajenega in samozavestnega mladeniča, ki se z neverjetno hladnokrvnostjo loteva boja s tekmeci in štoparico. Individualni šport ga je povsem umiril. »Nikoli ga nisem obremenjeval z morilsko kilometražo, temveč z intenzivnostjo dela,« pravi trener, ki je svojega varovanca kalil v športnem centru Ifran v atlaškem gorovju, kjer imajo maroški tekači na voljo kar nekaj stez na višinah od 1.600 do 2.000 m. »Hicham gre vsaj trikrat na sezono v našo bazo. Nazadnje je bil tam pred mitingoma v Oslu in Rimu. Pretekla leta sva veliko delala na hitrosti in moči, zadnje čase pa sva pilila finiš. Hicham je v tej prvini močno napredoval, saj zadnji krog preteče v 52 sekundah. V Rimu je po 1000 metrih, ko je bilo povsem jasno, da bo rekord padel, zadnji krog pretekel v 53 sekundah. Se pravi, da ima še dovolj rezerve za nove rekorde,« meni trener Kadda.