(Nadaljevanje) Torej, če resno mislimo o tem, da želimo popraviti krivice, da obsodimo tisto, kar je treba obsoditi, in poravnamo tisto, kar je treba poravnati, potem je to prava prilika. Za nas je pomembno, da v tem zakonu ne urejamo tistega, kar bi nekateri radi naredili - nagradili, opravičili in celo rehabilitirali kolaboracijo, izdajalce in podobno. In to je tisto, kar je sveta zadeva. Ta zakon je eden v vrsti zakonov, žal se je dolgo časa razpravljalo, iskalo kompromis, rešitve. Mogoče smo bili naivni, da lahko dobimo konsenz vsi skupaj na tej točki in da to poglavje zapremo. Ja, bili smo naivni. Kazalo se je s prstom, da nočemo nekaterih stvari urediti, stvar je ostala neurejena. Zapisali smo tudi v koalicijski pogodbi, da bomo v prvega pol leta oziroma nemudoma uresničili vse odločbe Ustavnega sodišča. In tudi zaradi tega je prav, da tisto, kar je ta zakon v temelju poskušal urediti in moral urediti, tudi uredil. To, da nekatere stvari nikoli, kajti nikjer drugje ni primerljive prakse, zato tudi ni mogoče tega uvodnega dela v zakonu napisati na način, da bi kjerkoli poskušali nekatere stvari urejati drugače, da bi torej tudi tiste, ki si tega ne zaslužijo, ki ne smejo dobiti še odškodnine za to, če so bili, pa najsi bodo vojaške osebe ali civilne osebe, v nasprotju z voljo naroda po osvoboditvi na poti fašizma in nacizma, da se jih nagradi. Ne, tega ni nikjer in tudi pri nas temu, sem prepričan, nikoli ne bo tako.