Edina, ki je vztrajala pri izjavi o spravi, ki jo mora sprejeti državni zbor, je bila Spomenka Hribar, kajti večina od več kot trideset razpravljalcev je menila, da je sprava mogoča le na osebni ravni, ne more pa biti državno zapovedana. Takšna, ki jo ponujajo stranke, je lahko le politikantska in škodljiva. Profesor Anton Bebler je ob tem spomnil, da ustava našemu parlamentu takšnih pristojnosti, da bi sodil o zgodovini, sploh ne daje. Kdor se je hotel spraviti, je podobno kot Bebler ugotavljal tudi Dušan Keber, je to že lahko storil, tisti, ki tega niso, se očitno ne nameravajo spraviti. Naj se stranke rajši dogovorijo, da bodo svojo pozornost usmerile v predloge, kako se pripraviti na bližnjo prihodnost, namesto da bijejo pretekle, že izbojevane boje. Kebra sicer pisanje takšnih izjav in deklaracij ne skrbi, kajti prepričan je, da bo zgodovina stvari gotovo znala postaviti na pravo mesto, tisto, kar se mu zdi nevarno, je namerno vnašanje razdora med ljudi, maščevanje in lustracija, ki se skriva med vrsticami teh papirjev. To seveda ne pomeni, da ni treba popraviti krivice, kolikor je to še mogoče. Da je sprava mogoča le med dobronamernimi, meni tudi Jože Hlebanja in predlaga, da bi spomenik revolucije v Ljubljani postal simbol upora proti okupatorjem. Precej razpravljalcev je v predlaganih dokumentih parlamentarnih strank pogrešalo jasne obsodbe sodelovanja z okupatorjem, še najmanj pa je mogoče spravo, kot je dejal profesor Jože Pirjevec, razumeti kot rehabilitacijo kolaboracije. Tudi Evropa tega svojim kolaborantom ni odpustila, čeprav so svoje sodelovanje z nemškimi in italijanskimi osvajalci opravičevali kot boj proti komunizmu. Po mnenju Franca Miklavčiča je sprava gotovo potrebna, vendar bi bilo slabo, če bi do nje prišli z glasovanjem v državnem zboru, ko bi trenutna politična moč nadomestila zgodovinsko resnico. To bi bil papir, ki bi ga odnesel prvi veter, je končal Miklavčič, ki je med drugim zavrnil trditve, da nam lustracijo narekuje Evropa. Zanimiv je bil tudi njegov predlog, naj se o spravi pogovarjata vodstvi zveze borcev in domobranske veteranske organizacije, država pa naj pomaga urediti grobišča, izda smrtovnice in opravi druga konkretna spravna dejanja!