(nadaljevanje) hektarjev je imelo tudi leta 1953, ko imamo pisne vire s fotografijami, ko so inženirji gozdarstva to obdelali, samo 3 hektare je bilo neplodnih površin. In v te tri hektarje so spadale stavbišča, dvorišča in ceste, nič drugega. Ob tem, da to gradivo dokumentirano je za celotno obdobje, se pravi katastrsko stanje v Lipici in dokumentirano je s skicami, tako da je to vse preverljivo. Ko govorimo o hektarjih, se pravi ta logika, da je 15 hektarjev tako malo, da če jih že nimamo bi pa še teh 15 lahko pogrešali. Torej, smo izvorna kobilarna, smo državna kobilarna, smo kulturni spomenik nacionalnega in širšega pomena, se pravi naš standard, ko razmišljamo o tem kakšnim normativom moramo zadostiti, mi se moramo kot državna kobilarna približevati zgornji meji kriterijev. Mi ne moremo rediti konje na nek način samo da je. In ko govorimo o tem, mi potrebujemo dva hektarja na konja. Po rejskem programu jih je 355 krat oziroma 358 jih je trenutno v kobilarni, po rejskem programu to pomeni 716 hektarjev glede na naravo kraških zemljišč, ki so v času poletja pod vplivom suše in tako. Delitev Lipice na dva segmenta. Ja, dobra bi bila ta delitev, če bi gospodarska družba, ki je iz tega nastala plačala hotele, ki jih trži, torej, da bi zavod imel nekaj od tega, da bi zavod imel nekaj od tega golfa, ki zaseda prostor in da bi, jaz sem prej to izpustil, pa je pomembno, da veste, torej v sami kobilarni je 15 ljudi, ki se ukvarja izključno s turizmom in 48 konj, ki delajo samo za turizem in ti ljudje so, bi rekel, in konji so v oskrbi javnega zavoda, oni dobijo plačo v javnem zavodu in konji so v tem strošku, ki ga ima javni zavod s svojo čredo. Tako, da te stvari je potrebno upoštevati, ko se o tej stvari pripravlja odločitev.