Na najnaravnejši način gibanja se z nemajhnim uspehom privadimo kmalu zatem, ko shodimo. Vse življenje hodimo, vendar se v zadnjem času zaradi bliskovitega razvoja tehnike in zgoščevanja časa ter opravkov spet vračamo nazaj h gibanju po štirih – kolesih, seveda. Tako pozabljamo na eno prvih veščin, v kateri smo se tako dobro izurili v tem življenju. Saj se zgodi, da nas kdaj konec tedna rado potegne v hribe in da gremo včasih še popoldne kam na sprehod, a da bi se hoje lotili načrtno kot redne vsakodnevne dejavnosti, na to pa skoraj ne pomislimo. Saj ni potrebe, in toliko drugih opravkov je še ... Je, vendar hoja sploh ne 'stane' toliko časa, kot si mislimo. In če nam manjka motivacije, jo zlahka prevedemo v številke. So pohodniški mojstri, ki gredo vsak dan ali skoraj vsak dan v letu na bližnji vrh nad krajem, kjer živijo. Tisti posebnejši med njimi gredo na isti vrh celo večkrat na dan ali tisočkrat na leto. Prav v tem je skrivnost: redna vsakodnevna hoja, s takšnim ali drugačnim motivom, sčasoma dobi tako veliko privlačno moč, da ne popusti več. Ker se tako dobro počutimo. Ker telesna kondicija na začetku tako opazno narašča in jo nato vzdržujemo na visoki ravni. Ker je ista narava vsak dan tako drugačna. Ker so različni kraji, gozdovi, grape in grebeni tako čudovito raznoliki. Ker smo končno ujeli čas.