Končala sva tam, kjer se zavest že spreminja in kjer je bolje, da sestanek z imaginarnim japonskim dobaviteljem raje prestavimo na kak drug dan. Recimo če s kakšnega razvlečenega kravjeka ali konjske fige odtrgamo majhno belo gobico, ki, morda zaradi snovne površine pod njo že vleče malo na rjavkasto ... »Psilocibov, kot imenujemo te gobice, najdemo največ jeseni na gorenjskih pašnikih. Lahko jih pojemo surove ali pa jih posušimo in potresemo po tobaku.« Gobica je postala priljubljena v razvpitih sedemdesetih prejšnjega stoletja kot legalna alternativa LSD-ju, molekule njene psihoaktivne substance pa čezmerno vzdražijo receptorje v možganih in tako ustvarijo popačene živčne signale. Zavoljo takšnih učinkov pa lahko, na lastno odgovornost, zaužijemo tudi posušeno kožico rdeče mušnice, poližemo krastačo ali popijemo štamperle ali dva močeradovca, ki ga zelo radi pridelujejo v hribovju okoli Škofje Loke. Na koncu prikimam enostavni sogovornikovi teoriji o tem, zakaj se palčki v otroških pravljicah tako radi zadržujejo prav v rdečih mušnicah: »Preprosto, tisti, ki je požrl mušnico, je videl palčke. Pa tudi ko poližeš krastačo, je naenkrat vse lepše. Vidiš lahko tudi princa.«