»Bila sem navdušena, ko sem to prebrala. Juha sicer ni natančno taka, kakršno sem po naključju odkrila leta 1994 v eni od prestižnih restavracij na Maddison Avenue v New Yorku, je pa zelo podobna. Žene veleposlanikov smo namreč dobile povabilo, da si v kuhinji te restavracije ogledamo pripravo nekaterih jedi. Kuhar je pred nami pripravil brancina v omaki iz mlade koruze in zelenjave, potem pa spekel še čokoladni suflé. Na koncu smo dobile tudi recept za te jedi. Ko smo se drenjale okoli pulta, sem nekje videla recept za juho in kuharja vprašala, če ga smem vzeti. ‚Seveda,’ se je zasmejal, ‚ampak to je nekaj drugega, to kuhamo za nas.’ Tako sem dobila recept za zelenjavno juho, ki jo v neki newyorški bolnišnici dajejo srčnim bolnikom, ki morajo shujšati. Recept v Nedeljcu je bil zelo podoben in rekla sem, zakaj ne bi še mi šli lažji v poletje. Naša družina se namreč dvakrat na leto, navadno januarja po praznikih in avgusta, ko je bolj vroče, loti življenjske prenove, kot je to poimenoval Nedeljski dnevnik. Letos se je to zgodilo malo prej, pred poletjem, a bilo je vroče in ravno prav. Malo zatem so moža vprašali, če bi sprejel povabilo za predsedniško kandidaturo. Prišli so novi dogodki in ob njih človek lažje pozabi na hrano.«Mladostna izkušnja iz Sudana