Najbolj očitna interpretacija vse večje destruktivnosti okolice v igrah (in na splošno vse večjega poudarka na fiziki v določenih žanrih) je vsekakor ta, da je, poleg vse bolj realistične grafike, najbolj očiten odraz želje tega medija, da se, kolikor se le da, približa občutku resničnosti, avtentičnosti in podajanju igralcem čimbolj pristne, a še vedno "sanjske" izkušnje. Igre se načeloma nE trudijo biti čimbolj realistične (navsezadnje si nihče ne želi igrati simulacije dela za tekočim trakom ali zaradi smrti v igri dejansko umreti, recimo), temveč želijo, kar je za ta medij nasploh zanimiva točka, čimbolj realistično/zabavno/edinstveno predstaviti neko fantazijo - biti takšen ali drugačen junak, postavljen v takšno ali drugačno, načeloma fantazijsko okolico oziroma imeti možnost početi nekaj, kar v resničnem življenju ne moremo ali smemo. Za videoigre bi lahko torej rekli, da so nekakšne digitalne lucidne sanje. Če igre že realistično simulirajo neko početje, recimo letenje Spitfire-ja v drugi svetovni vojni ali pa dirkanje s Ferrari-jem FFX po Laguni Seci, zaradi tega sámo početje ni nič bolj realno - izkušnja se igralcu zaradi truda in raziskovanja razvijalcev morda res zdi pristnejša, vendar je tudi najbolj prepričljiva iluzija še vedno iluzija, obstaja pa tudi majhna verjetnost, da bi to, kar počne v igri, povprečni igralec kdajkoli počel tudi v resnici. V problematiko tega, da lahko redki "realističnost" neke igre primerjajo z lastno, realno izkušnjo (piloti, vojaki in podobno so manjšina) in posledično te lastnosti igre sploh ne morejo pravilno oceniti, pa bolje, da se tukaj sploh ne spuščamo. "Realizem" je za ta medij skratka pomemben teoretski pojem. Realistično destruktivnost navidezno-resnične