ateist pri ravnanju z umrlim ne krepi nekakšnega "odnosa do pre-sežnega", ampak kot racionalno bitje pozna, razume in spoštuje določene elektrokemične reakcije v svojih možganih, ki jim rečemo spomin . izguba genov, ki je za skupnost vedno najbolj pereča, je vedno hud in nepopravljiv udarec, ki pri racionalnih bitjijh (ateistih) sproži žalost (spet, drugačne elektrokemične reakcije v možganih). drži, da je izguba genov manj boleča, če gre za starejšega človeka (sploh za žensko po rodni dobi), a izguba genetskega materiala ni vse, kar se zgodi ob smrti človeka. tu je njegovo znanje, njegove izkušnje, njegovo delovanje in vpliv na sobitja - kar je s smrtjo nepopravljivo in dokončno izgubljeno (ja, spoiler alert: ni raja, ni reinkarnacije, ni vstajenja mesa itd. ). poznavanje možganskih procesov ateistu omogoča tudi to, da razume, kako lahko spoštljiv pokop pozitivno deluje na preživele, na svojce, na soljudi.