Kako poteka delo komisije, ki ji vi predsedujete? V prejšnjem mandatu sem bil podpredsednik te komisije in priznati moram, da smo malo zaspali. V mandatu 2004 – 2008 smo imeli enajst rednih, sedem nujnih in eno korespondenčno sejo. V tem mandatu pa smo od lanskega oktobra imeli že šest rednih in pet nujnih sej. V enem samem letu smo se torej sestali tolikokrat kot v celotnem prejšnjem mandatu. Problematik je po mojem mnenju toliko, da se mora komisija redno sestajati vsak mesec ali še pogosteje. Vladi smo dali nekaj priporočil, sam premier se je tudi udeležil naše seje in obrazložil svoja stališča in poglede na tematiko manjšin. Vedno skušamo delovati s konsenzom: konflikti sicer obstajajo, tudi dolge seje včasih, doslej pa nam je še vsako problematiko uspelo rešiti s konsenzom. Zagovarjam stališče, da se notranjepolitični spori ne izvažajo v manjšine, ki imajo že itak svoje probleme. V naši komisiji skušamo skupaj delati v interesu vseh Slovencev zunaj slovenskih meja. V prihodnosti bomo tako skušali ažurirati in izboljšati učne načrte na področju obravnavanja slovenskih manjšin in izseljencev. Na to je šolskega ministra Lukšiča opozoril tudi pisatelj Boris Pahor. Le malo pred tem pa nam je na seji komisije uradnik z ministrstva izjavil, da so manjšine že pretirano prisotne v osnovošolskih učnih programih. Poslal bom zato protest Lukšiču, ker je po mojem mnenju podcenjujoče, da pošilja take uradnike na seje naše komisije. Naše delo pa pomeni tudi neposredni stik na terenu: srečevati in spoznavati moramo slovenska društva in ljudi ter okolja, v katerem slovenska stvarnost deluje. Poleg tradicionalnih, zgodovinskih emigrantov se danes srečujemo tudi z novodobnim preseljevanjem. Iz Nemčije se na primer vsako leto v Slovenijo vrne približno tisoč petsto Slovencev, isto število naših rojakov pa se tudi na novo tja odseli. Te številke so presenetile tudi nas: gre predvsem za študente in izobražence, ki se selijo zaradi boljših služb. Ker ne iščejo povezav s sloven-