"Dejansko sem vso minulo sezono razmišljala o tem, potihoma, sama pri sebi. Težko si predstavljate, kaj pomeni, če treniraš en mesec, potem pa mesec dni počivaš zaradi poškodbe, pa spet en mesec treninga, vmes kaka tekma, nato pa vnovič mirovanje. To je nekaj najslabšega, kar se lahko športniku zgodi. Tega sem se naveličala. Vseskozi se mi je ko-pičilo nezadovoljstvo. Za nameček sem na zadnjih tekmah še takrat, ko sem imela dober občutek na progi, padla. To me je dodatno spravilo v obup. V začetku lanske sezone bi bila na evropskem pokalu med prvimi tremi, pa sem padla - imela sem pretres mož-ganov. Boleče za telo in za samozavest. Potem sem tekmovala v Bormiu in končala v bolnišnici. V lanski sezoni sem se prvič vozila v rešilnem avtomobilu, akiju in reševalnem helikopterju. Potem začneš razmišljati o smislu smučanja. Morda bi bilo drugače, če bi si za nekaj časa privoščila oddih, se odklopila od smučarije, tako pa smo samo 'forsirali'."