Osemindvajsetega septembra 1994 je v Baltiškem morju potonil trajekt Estonia. Podivjano morje je zahtevalo 852 žrtev. Toda, ali jih je res vzelo morje? Preživeli in žrtve še vedno zahtevajo temeljito preiskavo vzrokov, ki naj bi zakrivili katastrofo estonske lepotice. Bo skrivnost kdaj resnično razkrita? Noč 28. septembra 1994. Oster veter biča Finski zaliv v Baltiškem morju, moč devet po Beaufortovi lestvici. Trajekt Mariella se previdno prebija skozi več kot pet metrov visoke valove. Dežurni častnik na njegovem krovu ima odprt UKV 16, mednarodni kanal za klice ladij v stiski. Nenadoma - 21 minut čez eno po estonskem času - statični prasket na tej frekvenci prekine slaboten klic. Estonski trajekt Estonia kliče: "Mayday, Mayday!" Po drugem klicu na pomoč se oglasi častnik neke druge ladje: "Kaj se dogaja?" Potem spet glas z Estonie: "Močno visimo, za 20, 30 stopinj." Hkrati radiotelegrafist Estonie sporoča položaj - 59 stopinj, 22 minut severno in 21 stopinj, 48 minut vzhodno. To je 50 kilometrov od najbližje obale. Nato na šestnajstem kanalu le še prasketanje. Estonia se ne oglaša več. Častniki na Marielli ukažejo s polno močjo naprej, proti radarskemu odmevu Estonie. Sedem minut pred drugo vedo, da so prepozni. Estonia je izginila z zaslona. Kmalu po drugi je Mariella na kraju zadnjega položaja Estonie. Z mosta kdaj pa kdaj opazijo kako signalno raketo, ki kot pijan ptič opleta po temi. Po valovih plavajo ostanki, med njimi prazni rešilni jopiči. Na nekaterih rešilnih splavih - drugi so prevrnjeni ali na pol razcefrani - ležijo ljudje: živi in mrtvi, nekateri goli, številnejši le v perilu ali kopalnih plaščih. "Povsod v morju so človeška trupla, sami mrtveci," poroča Johan Larsson, član posadke v enem izmed reševalnih helikopterjev, ki je na prizorišče prispel za Mariello. Kapitan Marielle Jan Tore Thörnroos: "Na morju je bilo že od daleč videti veliko lučk, signalnih svetilk na rešilnih splavih. Ko smo prišli bliže, smo tudi v vodi zagledali veliko ljudi, ki so klicali na pomoč." "Nekatere krike smo še posebej dobro slišali," je povedal tudi preživeli Hannu SeppUnen, "krike žensk nekje v valovih, krike žensk..." Toda visokotrupna Mariella si ni drznila dovolj blizu - iz strahu, da ne bi povozila brodolomcev. "Najhujše je bilo, da je trupla posrkalo v naše vijake," pravi Hemming Eriksson, potnik še enega trajekta, ki je prihitel na pomoč. Od kakih 250 ljudi, ki so se s potapljajoče se Estonie še rešili v valove, so reševalci izvlekli le 138 preživelih. Drugi so utonili, umrli zaradi podhladitve ali izčrpanosti v vodi, ki je imela le deset stopinj, ali pa so umrli, ko so jih valovi treščili nazaj ob Estoniin trup. Skupaj je umrlo 852 ljudi. Večino teh - presenečenih v spanju, ujetih v kabine ali poteptanih v preplahu - je ladja s seboj potegnila na dno. Morda jih je nekaj še preživelo nekaj minut v zračnih mehurjih. Potonitev Estonie je bila najhujša ladijska katastrofa v Evropi po drugi svetovni vojni. Mednarodna preiskovalna komisija, ki so jo sklicale švedska, estonska in finska vlada, naj bi s svojim dokončnim poročilom že pred tremi leti naredila konec razpravam o nesreči, vendar je v poročilu toliko lukenj in nedoslednosti, da sta mogoči le dve razlagi: ali je bila komisija neznansko površna ali pa ji ni bilo kaj dosti do resnice. Na to drugo razlago navaja marsikaj. Predvsem je sumljivo, da je na glavnem dokaznem gradivu poročila podvodnih videoposnetkih razbitine - marsikaj zbrisano. Poleg tega so vse tri države svojim državljanom z zakonom prepovedale kakršnekoli potapljaške odprave k potopljeni Estonii. Če kdorkoli kaj dlje križari v bližini kraja nesreče, ga švedske ladje odženejo ali vsaj ovirajo kot da bi Švedi radi kaj prikrili. Člani komisije so mirno vztrajali pri svoji različici: vizir Estonie, ki kot kak valobran pokriva nakladalna vrata na premcu, je bil po njihovem prešibek. Odtrgalo ga je, voda je vdrla v trajekt in ladja se je potopila. Glavni krivec za katastrofo naj bi bila torej konstrukcijska napaka, drugače povedano, nemška ladjedelnica Meyer v Papenburgu, ki je zgradila Estonio. Konec razprav. Nemško poročilo proti švedsko- finsko- estonskemu Seveda so se s to odločitvijo razprave šele zares razvnele. Tik pred novim letom 2000 je obtožena ladjedelnica na Švedsko poslala več kot 1300 strani dolgo poročilo, ki ga je celih pet let sestavljala skupina nemških izvedencev pod vodstvom hamburškega odvetnika Petra Holtappelsa in strokovnjaka za pomorske nesreče Wernerja Hummla. Poročilo te skupine se je sklenilo z dramatično razlago: v viharni noči je Estonia morda postala žrtev terorističnega napada. Na ladji naj bi po ugotovitvah priznanega strokovnjaka za razstreliva eksplodirale tri bombe. Poleg tega je bila ladja zelo površno oskrbovana, kar je še pripomoglo h katastrofi. Če je to res, naj ne bi imeli opraviti z nesrečo, temveč z enim največjih zločinov v zgodovini kriminalistike. In kar je še hujše: namigi kažejo, da bi morale švedske oblasti računati z bombnim napadom na ladjo, vendar niso ukrepale. Približno pol leta pred katastrofo, 2. februarja 1994, so imeli na Estonii skrajno drago vajo za primer bombnega preplaha. Podrobnosti o njej je mogoče najti v aktih državnega tožilstva v Stockholmu. Tam je tudi dokument z naslovom "Ozadje scenarija". "Ladijska družba Estline," je zapisano v njem, "je že dlje časa dobivala grožnje o bombnem napadu. Vse so po telefonu prihajale na urad te družbe v Stockholmu." In naprej: "Drugega februarja ob 18. uri je družba dobila telefonsko grožnjo trajektu Estonia. Neki moški je v pomanjkljivi švedščini sporočil, da je na krovu Estonie več bomb. Te se bodo razpočile, če mu ne bodo poslali večje vsote denarja." Po scenariju je urad Estline v Stockholmu "takoj obvestil kapitana Estonie in po dogovoru z njim smo se odločili na krov trajekta poslati sledne pse".