Zgodba madridskega Atletica na las spominja na Romino. Kluba sodita v višji evropski razred tik za peščico elitnih klubov (Rimljani so plačilno močnejši), zbrala sta po en finale pokala državnih prvakov (Atletico 1974, Roma 1984), v domačih prvenstvih pa redko prekineta vladavino Reala in Barcelone oziroma Juventusa, Milana in Interja. Tudi letos je podobno; Atletico je ob silovitem štartu v prvenstvo na krilih mojstrov Sergia Agüera, Diega Forlana, Maxija Rodrigueza, Manicheja in Simaa rešetal mreže domačih in evropskih tekmecev, zdaj je konkurenčen le še v Evropi. Tudi zaradi tega navijači Atletica drevi še posebej želijo skalp petkratnih evropskih prvakov iz Liverpoola (oba kluba sta zbrala stoodstotnih šest točk), ki na štadion Vicente Calderon (tekma bo vendarle v Madridu, ne v Valencii, kot je kazalo po huliganizmu z Marseillom) prihaja brez španskega »čudežnega fanta« Fernanda Torresa, strelca 33 Liverpoolovih golov v prejšnji sezoni in letošnjega evropskega prvaka s Španijo, ki je zablestel kot meteor prav na Calderonu. As si namreč še celi poškodbo tetive, zaradi katere bo bržkone izpustil tudi eno od najbolj pričakovanih tekem prvega dela sezone v Evropi – veliko nedeljsko bitko na Stamford Bridgeu med ta čas vodilnima angleškima moštvoma Chelseajem in Liverpoolom.