V Sloveniji najdevamo ta trojni obraz narave tako rekoč na vsakem koraku. Še zdaleč ni res, da smemo k prvotni divjini šteti le pragozdne ostanke - naravovarstveniki priznavajo, da so bili tovrstni gozdovi izločeni iz gospodarjenja šele pred nekaj stoletji - sem spadajo tudi visoka barja - ko sem se s čapljinimi koraki sprehodil po logaškem Jezercu, se je domačin, ki me je opazoval z dvorišča svojega doma, prekrižal, saj še ni videl hoditi človeka po vodi - toda tudi na novo nastale rečne sipine in poloji so deviška zemljina in marsikatera loka zraste in premine, še preden jo zaznamuje človekov obisk. Žal bi komaj kje v gorah še našli kakšen neoskrunjen vrh in neokrancljano steno, kajti vsemu atavističnemu malikovanju navkljub se vedemo tam zgoraj kar se da nespoštljivo. Rastlinstvo in živalstvo divjine v naših podnebnih razmerah nista bog ve kako pestri, vendar je največ vredno to, da v njuna razmerja človek ne posega.