Tako je Minatti odstiral drobce svojega življenja, čeprav so bile v ospredju njegove pesmi. »Ob svojih pesmih se ne spomnim, od kod so prišle in kdaj so nastale. Ob podobnih priložnostih, kot je večer na Rečici, jih poslušam kot nekaj novega. Vedno znova me zanima, kako pesem doživlja tisti, ki jo prebira. Moram pa povedati, da je meni poezija vse, vendar o njej ne znam govoriti. Vem le, da je pisanje pesmi kot nek proces, med katerim človeka, če rečem v šali, obsenči sveti duh. Ko začutiš impulz, mu slediš, ker hočeš nekaj izraziti. Kot slepec tipaš, kje je prava stopinja, kje je prava beseda. Na koncu jo najdeš, vendar nobena pesem ni stoodstotna stopinja, je le sled. Nekatere pesmi so nastale zelo na hitro, pri drugih pa ni in ni šlo. Včasih se tako ustavi, da sploh ne pridem do konca in potem pesem obleži v predalu. To je, kot ob vsakem nedokončanem delu, precej neprijetna muha.«