Spider-man, heroj New Yorka je nazaj. Hja, pol pajek v pajkicah spet osvaja in pol človek z luzerskimi očali spet išče smisel življenja. Dobesedno nazaj. Peter (Tobey Maguire) je še vedno isti luzer, ki mu teži vsak, ki ga sreča. Po drugi strani pa je še vedno isti heroj, ki navduši vsakega, ki ga reši. Tip ima še vedno dvojni life. Samo da je tokrat Spider-Man bolj prekletstvo, ki ovira Petrov vsakdan. »Velika moč prinaša veliko odgovornost,« je v prvem delu rekel stric Ben (okej, tudi v drugem večkrat ponovijo). Hja, moč, ki jo prinaša pajek, je tujek v telesu in posledično preprečuje normalno življenje. In Peter je tragični junak. Ja, Peter ima dovolj, da vedno zamuja, da njegova bejba flirta z drugim, da se njegovi bližnji vedno znajdejo v krempljih bav-bavov. In ko mu Spider-Man že tako najeda, ga vrže stran. Ojoj, konec Spider-Mana? Ne, le nov zaplet. New York bi brez njega itak propadel. Zato pride nazaj, ko udari nori znanstvenik (Alfred Molina). Ne, to ni isti Škrat kot iz prvega dela, ampak je prav tak psihič, ki svoje »dobronamerne& laquo; preizkuse izvaja na sebi. Okej, saj ne da bi bil znanstvenik bad guy, to postane šele, ko ga dobijo v roke nevarne lovke. Tip dobi osem okončin (Pajek? Neee! Hobotnica? Mogoče. Ligenj? Pa že.) in začne skakati po New Yorku z grožnjo, da bo ustvaril energetsko polje, ki bo sesulo celo mesto (no, ja – to obljubljajo v vsakem filmu). No, in tu je zopet Spider-Man: reši vlak, reši bejbo (Kirsten Dunst), reši norega znanstvenika, reši New York. Hja, tokrat celo ugotovijo njegovo identiteto. Ampak ni panike. Sicer pa tokrat sprejme tudi svojo ljubezen. Kirsten Dunst namreč zbeži s svoje poroke (Pobegla nevesta? Mogoče pa res.) v objem super-pajku. Še dobro, da sta se Peter in pa Spider zlila v eno osebo (koga bi pa potem vzela?). No, ampak skromni Peter noče Kirsten, ker se boji, da bi jo ogrozil. »Ne serji, tepček. Itak me vedno lovijo vsi bad guyi New Yorka! In ti me rešiš. Ahh!« Spider-Man nadaljuje svojo zgodbo. Ja, nadaljuje tudi misijo iz prvega dela. Biti realen. Tokrat gre celo dlje. Na vse načine prikaže, kakšen luzer je Spider-Man. Tip, ki raznaša pice na motorju. Hej, le kaj zgleda še bolj bedno? Ha, stanovanje brez kopalnice! Poglejte, kakšna zguba je! Tip je še večji luzer kot mi! Tobey more celo sleči super-obleko in natakniti očala, da bi mu verjeli. Hja, nejeverne Tomaže, ki jih še to ni prepričalo, pa čaka še tetkina zgodbica. Vzemite piškot in poslušajte: »V vsakem izmed nas je junak. Skrit nekje v notranjosti čaka, da ga prikličemo. In heroj bo vstal, če si ga bomo dovolj želeli.« Torej, če povzamem: Vsak luzer je lahko Spider-Man, če si to želi. Ti lahko postaneš Spider, jaz lahko postanem Spider. Kakšen DNK neki? Tokrat ne rabijo več dvojne vijačnice in for iz preteklosti. Sedaj so se lotili že psihoanaliz. In ker so naredili tak korak naprej v zgodbi, so se lotili še filma. Ne, to ni več samo znanstvenofantastičn a akcija, tokrat pol filma samo moralizirajo in dramatizirajo, na koncu pa se grejo celo romantično komedijo. Ah, da nas spomnijo, da smo prišli gledat Spiderja, uničijo idilo s policijsko sireno – Spiderjevim pozivom na delo. Ampak Kirsten ga bo na oknu čakala tudi v naslednjem nadaljevanju. Kako ne-žensko. Tepka! Ja, ne bom trdil, da so kopirali prvi film. Okej, izmislili so si zgodbo, ki se vrača h prvi, ampak so se trudili biti še bolj človeški. Predvsem pa so se trudili, da bi ustvarili podlago za novo nadaljevanje. Hja, kdaj bomo potem dočakali pravega Spider-Mana? Stripe se danes itak snema kot telenovele. Vse bolj in bolj. Realno.