Konec februarja se začenjajo prve tekme in dolga potovanja, ki si sledijo vsak vikend, s tem pa seveda odsotnost od doma. Letošnje leto bom, po hitri oceni, do konca sezone s svojo »drugo družino« natanko pet vikendov in se bom po številu odsotnih dni od doma zelo približal rekordu, ki ga bom omenil nekoliko pozneje. Avgusta in septembra se praktično ne bomo imeli priložnosti pozdraviti, tako natrpan je reprezentančni in klubski program. Če dodamo že prej omenjene treninge in reševanje različnih težav tekmovalcev, ki se zavlečejo tudi do večera, je slika odsotnosti že skoraj popolna. Skratka: odsotnost od doma je tolikšna, da sem zelo vesel, ko otroci še rečejo »mami, oči je prišel domov«. Tudi pripomba sosede, ki me vedno, ko ima priložnost, vpraša, ali mi otroci že rečejo stric, ni slaba.