jo v ujetništvu moji najboljši prijateljici Bršljanko in Rori Plamenko.« »Misliš, da bodo ustrelile tudi tvoji prijateljici?« je vprašala Jakica. Jeremija se je zdrznil. Na kaj takega sploh še ni pomislil. Potem je odločno odkimal. »Zagotovo ne! Bršljanka in Rori konec koncev nista fanta oziroma moška!« In tudi ne galeba, je dodal v mislih, vendar tega ni rekel naglas. »Ženske iz Sveta brez mož so ustrelile Plavutka ravno v času, ko sem izlegla jajca,« je povedala Jakica. »Od takrat naprej se moram znajti sama, kakor vem in znam.« »To sploh ni res,« je vzkliknila neka galebka iz soseščine. »Kadar nisi tu, jaz popazim na tvoja jajca.« »Oprosti, Krpica,« se je opravičila Jakica. »To sem čisto pozabila … Vendar pa ni nikogar, ki bi mi pomagal sedeti na jajcih,« se je obrnila k Jeremiju. »Poleg tega zelo poredkoma zapustim gnezdo. Ja, težko je valiti jajca, če ostaneš brez partnerja.« Ob teh besedah je izpustila zvok, ki je zvenel kakor vzdih. »Jaz sicer ne morem sesti vrh tvojih jajc,« je dejal Jeremija in si ogledoval gnezdo. Precej rahlo je bilo spleteno iz vejic, travnih bilk in nekaj koscev nedoločljivih najdb. »Lahko pa jih varujem. In prav nikogar se ne bojim, celo Kriske ne!« 154