»Vida naj bo kar tam, kjer je. Pusti to!« se je pomračil stari in vdrte oči so se mu skalile. Gotovo mu je bilo vsak dan posebej žal, da jo je takrat nosečo spodil od hiše. Če bi žena še živela, bi ga mogoče pregovorila, tako pa … Vida je res šla, že prvi večer, si dobila službo sobarice v nekem hotelu in se omožila. Mož je bil natakar, stanovanje sta dobila od hotela, otrok se je bil rodil in Vida je hodila okrog gospa. Nič več ji ni bilo mar Mečiževe stare bajte, ne oča v nji, najmanj pa te njive tu, v strmini, in pa širokih travnikov, ki jih je iz leta v leto bolj preraščalo grmovje in trnje. Mož je bil Blejčan, do kmetovanja tudi ni imel veselja, srečala sta se samo enkrat, na sodniji, ko sta z Vido terjala od doma. Ob spominu na tisto razpravo mu je zagomazelo v glavi, zaškripal je z zobmi in rekel naglas: