Poglavitna sprememba glede na mojo staro grupico - mojbog, če se spomnim, kako fino smo se ob tabornih ognjih hecali in se potem potni zavlekli v raševino, da so ven kukala le še poraščena stopala, nakar smo se hihitajoč pomenkovali o tem, kaj bi v temnih sobanah počeli z golimi orki ter goblini ... ups, a sem to rekel naglas? - je bil način, kako se je ta frišna druščina lotila Sauronovih kanalj. Namesto da bi po njih akciozno udrihala ali s poveljniškega sedeža vzvišeno širnim armadam zapovedovala, je dokaj nenavaden način ubrala. V starih spisih je ta poznan pod nazivom 'frp' (sam bi sicer mislil, da to pomeni 'fini rohanski povšter', ker sem pač star in betežen) in zapoveduje, da mora druščina, ko se zaplete v boj - drugače lahko prosto hlamudra po, um, 3D (sem to prav rekel?) svetu - stati na eni strani ekrana, nasprotniki pa na drugi. Dobro, ne vedno, zakaj prisostoval sem bojem, kjer so bili naši prijateljčki obkroženi. A v glavnem je bilo tako. Izmenično so se potem junacje in kanalje udarjale, puščičile, obmetavale z uroki, lokale napitke in podobno, dokler ni ena stran podlegla. Zmagovalci so pokasirali predmetovje in izkušnje, s katerimi so nadgradili temeljne statistike (moč, hitrost, gibčnost, bla bla), medtem ko so se posebne veščine razvijale z rabo med bojevanjem. Posebej izvirni pri tem nikakor niso bili, saj je pot, za katero so se odločili, huronsko spominjala na pripetljaje smešnočupnih oseb iz povsem druge dimenzije, ki so ji, če se moja stara betica ne moti, rekli Final Fantasy (glupog li imena). Saj sem rekel, papige. Toda v redu, v Srednjem svetu česa takega res še ni bilo in najbrž plagiata veliko spremljevalcev njihovih dogodivščin sploh opazilo ne bi.