ne sorte,« sem si mislila. Pred vrati pa sem se ustavila, obrnila nazaj in vseeno še enkrat poskusila: »Glej, prehladil se boš. Če hočeš, lahko prideš v hišo, posušil se boš in ogrel. Ne morem te gledati tu, na dežju, čisto samega. Saj ti ne bom nič naredila.« Poskusila sem zveneti čim bolj prijazno in dobronamerno. Naslonila sem se na podboj, saj so se mi začela tresti kolena in čakala reakcijo. Na moje veliko začudenje se je v hipu obrnil proti meni. »OK, naj bo,« je rekel in se odpravil proti hiši. Pogoltnila sem cmok, ki se mi je naredil v grlu in stopila v hišo. Sledil mi je. »Super, komaj čakam, da vidim izraz na Tjašinem obrazu, ko bo vstopil v sobo,« sem si mislila in se sama pri sebi zahihitala. »No, sem mislila, da te bom čakala do novega leta,« je takoj začela Tjaša, ko me je zagledala. »Glej, koga sem pripeljala,« sem rekla in pomežiknila. Nato je vstopil še on. »Živijo,« je pozdravil, nasmehnil pa se ni. Zdel se mi je zelo utrujen. »Čakaj, ti bom prinesla brisačo,« sem rekla in jo stekla iskat, nato pa sem na hitro pripravila še vročo čokolada. (Dalje prihodnjič)