Mornarica se je za projekt sicer ogrela, a zanj ni hotela dati svojih najnovejših podmornic, temveč le podmornico USS "Halibut" SSGN-587, eksprimentalno podmornico, ki ni nikoli prestala poskusov, za katere je bila namenjena. Vendar časa za razmišljanje ni bilo več. Poskusni raketni izstrelki, ki so jih Rusi lansirali z zemlje ali s podmornic, so kar deževali v Tihi ocean. Američani so lete raket posneli, še preden so rakete padle v morje, in iz zvokov poskusili ugotoviti njihovo telemetrijo. A najbolj so jih zanimali nosovi raket, v katerih je bil vgrajen navigacijski sistem. "Halibut" je že opravila dve poskusni vožnji, opazovala je dno morja, vendar ni odkrila nobene rakete. Vrnila se je v Pearl Harbor, ko je nenadoma prišla novica, da je iz Vladivostoka izplulo več sovjetskih vojaških ladij, ki so nato na odprtem morju s sonarji preiskovale morsko dno. Več kakor jasno je bilo, da so Sovjeti izgubili podmornico in da so jo iskali. Kar pet sovjetskih podmornic se je potapljalo, se dvigovalo na periskopsko globino in se spet potapljalo. Rusi namreč niso vedeli, kje natančno se je njihova podmornica potopila, zato so jo iskali na slepo. Američani so imeli prav takrat v bližini Vladivostoka podmornico USS "Barb" SSN-596, ki je pazljivo poslušala pozive sovjetskih ladij izginuli podmornici: "Rdeča zvezda, oglasi se, Rdeča zvezda, oglasi se, oglasi se, oglasi se." Američani so kot po navadi ruske podmornice, ki so na določenih točkah svoje poti oddajale posebne zvočne signale, spremljali prav do ruske končne točke oglašanja, 750 navtičnih milj oddaljene od Havajev. Njihova podmornica je zapustila matično pristanišče 24. februarja 1968 in potem, ko je prešla 180 stopinj zemeljske dolžine, ni več oddajala znakov. Na krovu je imela tri balistične rakete in Američani so vedeli, da se je potopila nekje med oddajanjem zadnjega signala in končno točko oglašanja. Odkritje podmornice je bilo seveda povezano z načinom, kako se je podmornica potopila. Če je pred potopitvijo vanjo prodrla voda, je potonila tiho in mirno, saj sta bila v tem primeru notranji in zunanji pritisk izenačena. Ameriška mornarica je poklicala na pomoč Sosus, poseben sistem prisluškovalnih naprav, ki je mrežasto pokrival določena območja. Te naprave v bližini domnevne potopitve sicer niso zaznale nobene močne eksplozije, zaznale pa so šibak, nejasen odmev. Verjeten kraj nesreče je bil torej na 40 stopinjah zemljepisne širine in 180 stopinjah zemljepisne dolžine ter 1.700 milj severozahodno od Havajev v globini skoraj 5.000 metrov. Dan in noč je "Halibut" plula po tem širokem območju, pa njene naprave niso ničesar zaznale. Končno so na zaslonu opazili nejasen obris, za katerega se je pozneje izkazalo, da je trup sovjetske podmornice. Za njenim komandnim stolpom je bila tri metre velika odprtina. Usodna eksplozija je torej morala nastati na površini. "Halibut" je septembra 1968 domov prinesla kar 20.000 fotografij ruske podmornice. Z zanimanjem so si jih ogledali tudi v Beli hiši, CIA pa je potem sprejela sklep, da je rusko podmornico treba dvigniti iz morja. V mornarici so se prijeli za glavo in niso mogli verjeti svojim ušesom. Ruska podmornica in njena oborožitev so bili zastareli ter nezanimivi in čeprav je bil trup podmornice videti nepoškodovan, je bilo mogoče, da je zaradi velikega pritiska pod morjem drobljiva kakor peščeni grad. A CIA je trmoglavila še naprej.