torja zadnjih desetletij zavedali, da morajo storiti korak nazaj, ali se bodo pod drugačno krinko igrali naprej iste igre, le da bi temu sistemu – in lastnim interesom - zagotovili novega duška? Razumem vprašanje, ne bi pa znala odgovoriti. Prerasti bi morali dosedanjo silo ustaljene finančne oblasti in moč finančnih oblastnikov, kar je zaradi njune soodvisnosti zelo težka naloga. Edini recept je v odgovorni mešanici reglementacije in prozornosti poslovanja: prvo je sicer možno uzakoniti, drugo pa je žal težje, kljub kopici zakonskih predpisov, ki jo itak normirajo. Krize ne gre ločevati med zgolj finančno na eni strani in gospodarsko na drugi, kajti ena nedvomno vpliva na drugo. Finančni vidik namreč pogojuje gospodarski sektor: gotovo bi bilo pošteno, da bi posledice krize nosili zgolj bančniki in finančniki, a sistem ne teče po 'pravičnem tiru'. Če je neka banka danes v kritičnem položaju, se ta kritičnost posledično prenese na stranke taiste banke: mednje štejem tako običajne varčevalce kot tudi podjetja, ki bančno ustanovo sprašujejo kredite. Pozabiti ne smemo na zgolj človeški dejavnik, ki pogojuje bančniški sistem: tega gre še enkrat poiskati v zaskrbljenosti oseb, ki se v takih kočljivih trenutkih stopnjuje. Lastne gospodarske izbire naredim na podlagi občutkov, ki jih doživljam. Ljudje se sedaj bojijo prihodnosti, zaradi česar temeljito premislijo vsak korak, ki ga naredijo. Sedanja negotovost gotovo ne spodbuja običajnih, kaj šele rizičnih gospodarskih potez. Ljudje se bojijo potrošiti prihranke, za katere mislijo, da jim bodo v bližnji prihodnosti služili za preživetje. Krizi je treba kljubovati bodisi z makroekonomijo bodisi z mikroekonomijo. Prva je prepuščena milosti in nemilosti državnikom in ekonomistom ter bankirjem (tudi takim, ki nosijo delež krivde za nastali položaj); druga pa sloni na prizadevanju vsakogar izmed nas, da skrbno in suvereno opravlja z lastnim denarjem. Kakšen odnos se lahko naposled razvije med tem velikim in malim gospodarsko finančnim svetom? Mikroekonomija bi morala po mojem mnenju spodbujati razvoj velike ekonomije: načrt Etične banke je nekoč sodil med manjše finančne načrte, danes pa lahko šteje na zalogaj trideset tisoč članov v Italiji, da o širši evropski mreži sploh ne govorimo. Ekonomisti običajno znajo povedati najosnovnejše pojme na najbolj zapleten način. Menim, da bi morale osebe, ki sodijo v prej omenjeno mikroekonomijo, biti bolj ozaveščene o splošnih gone kaznovati, če iz etničnih, ideoloških ali drugih razlogov javno uporablja zastavo tuje države. Tudi uporaba zastave Republike Slovenije je torej dovoljena in je ni mogoče omejevati. A v Barkovljah in na splošno pri nas ne gre za uporabo zastave Republike Slovenije, gre za uporabo zastave, v kateri se prepoznava manjšina, torej manjšinske zastave in simbola. Od trenutka, ko je tekla kri za obrambo neodvisne države slovenskega naroda, je za ogromno večino Slovencev v matični državi in zunaj nje sedanja zastava Republike Slovenije obenem narodna zastava. Tudi pri nas ljudje vsa ta leta slovensko trobojnico z grbom čutijo kot svojo, ne zgolj kot zastavo sosednje, sicer matične države. Z njo smo tudi premostili nesoglasja med tistimi, ki so na slovenskih barvah hoteli rdečo zvezdo, in tistimi, ki so ji nasprotovali, čeprav, seveda, zgodovinske zastave ohranjajo svojo vred-