Kje je torej stal Ivo, da je lahko zrl v svet z orisano nedolžnostjo? Na to vprašanje lahko odgovorim kar se da natančno. Najsublimnejša podoba iz političnega dogajanja zadnjih let je nedvomno tista iz časa padca Ceausescuja: uporniki mahajo z zastavo, iz katere je izrezan komunistični simbol, namesto njega pa sredi zastave zeva okrogla luknja. Ni si mogoče zamisliti boljše ponazoritve »odprtosti« dogajanja, preden novi Simbol nadomesti prejšnjega. Glede sublimnega entuziazma te podobe nič ne spremeni, da smo kasneje zvedeli, kako so bili dogodki zmanipulirani, kako je šlo konec koncev za puč Securitate proti sami sebi: vse to smo zvedeli kasneje, važno pa je, kako so množice tedaj »doživele« odprtost situacije, to edinstveno vmesno stanje prehoda od enega diskurza (družbene vezi) k drugemu, ko za trenutek zazeva luknja v Drugem - entuziazem, ki je gnal množice, je bil dobesedno entuziazem nad to luknjo. In tu, na tej točki, se nemara za trenutek stakneta oziroma prekrijeta entuziazem množice in pozicija intelektualca, katerega glavna dolžnost je, da ves čas - tudi in predvsem tedaj, ko se novi red (»nova harmonija«) stabilizira - stoji na mestu te luknje, da ohranja distanco do vsakega trenutno vladajočega Simbola, pa naj bo to rdeča zvezda, črni panter, ta znana slovenska žival, ki nam je nekaj časa grozila, ali tri male zvezdice namesto ene velike. Na mestu te luknje v zastavi je vztrajal Ivo, to mesto mu je omogočalo nedolžen pogled, pogled, ki ga noben škandal golote ni presenetil, saj je videl, kako smo pod obleko vsi nagi.