Nekaj let je Midgley preizkušal vse, kar mu je prišlo v roke, in gorivu dodajal vse -- od masla do kafre, toda brez uspeha. Nekateri ocenjujejo, da je v 6 letih preizkusil 33.000 različnih spojih, laboratorijski motor pa je vztrajno klenkal. Nekoč mu je Kettering omenil, da nekatere rože z rdečimi cvetovi cvetijo tudi pod snegom. Midge (kot so Midgleyja klicali prijatelji) je takoj pomislil, ali morda zaradi tega, ker rdeča barva vpija toploto. Morda bi rdeča barva tudi v gorivu vpila dovolj toplote, da se eksplozija mešanice v cilindru ne bi bliskovito in nenadzorovano razširila po vsem prostoru. Ker ni imel pri roki ničesar drugega rdečega, je poskusil z jodovo tinkturo. Čeprav je njegova teorija o absorpciji toplote, blago rečeno, napačna, pa je dodatek joda gorivu deloval kot čarovnija: motor s tako pripravljenim gorivom skoraj ni klenkal. Da ne zaradi barve, je bilo izumitelju kaj kmalu jasno, saj dodajanje nobenega pravega rdečega barvila bencinu klenkanja ni odpravilo. Skrivnost je bila očitno v jodu in ne v barvi jodove tinkture. Jod je sicer preveč koroziven, da ne bi škodil motorju, in je predrag, da ne bi škodil denarnicam avtomobilistov, toda poskus s tinkturo je izumitelja prepričal, da je res mogoče z majhnim dodatkom nečesa lastnosti bencina znatno izboljšati.