natančnejša od relacije nedoločenosti, ne obstajajo. Drugo interpretacijo je zagovarjal Bohr z vrsto kvalitativnih argumentov.57 Razen tega je obstajal zapleten dokaz, ki je baje pokazal, da je kvantna teorija v protislovju s prvo interpretacijo. Na konferencah o temeljih kvantne teorije v petdesetih letih je diskusija običajno potekala na sledeči način. Najprej so »ortodoksni«, to je zagovorniki druge interpretacije, pojasnili svoje ideje. Potem so prihajali ugovori. Ugovori so bili večinoma filozofske narave. Sestavljalo jih je dokazovanje, da v diskusiji omenjeni eksperimenti »načeloma« dopuščajo drugačno interpretacijo. Temu Bohrovi privrženci niso mogli oporekati, saj niso razpravljali o logičnih principih, temveč o fizikalnih problemih. Na tem mestu je bilo potem pogosto slišati opozorilo: »toda von Neumann je pokazal …« – in to je odločilo primer, kajti tedaj se je našel komaj kdo, ki je podrobno poznal von Neumannov dokaz ali bi si drznil nasprotovati von Neumannovi avtoriteti:58 avtoritarna govorica je odločila znanstveno diskusijo.59 Zgodovina fizike in matematike je polna tovrstnih primerov. Primeri iz družbenih znanosti še bolj jasno pokažejo, da je treba »prispevke« znanstvenikov k izgradnji družbe obravnavati z največjo previdnostjo. Dolgo se je domnevalo, da sta kamenodobni človek in »primitivec« na zelo nizki intelektualni stopnji in da lahko rešujeta samo najenostavnejše intelektualne in praktične probleme. Za to domnevo sta obstajala dva »razloga«. Prvič, razvojni nauk, ki so ga kmalu razširili na razvoj kultur: starejše kulture in »primitivne« kulture iz sedanjosti spadajo v zgodnejšo razvojno stopnjo in so zato dosti manj rafinirane kot znanstvene kulture iz sedanjosti. Drugič, nakopičena »evidenca« antropologov in arheologov. Videti