bistvu sta dva načina urejanja odnosov med ljudmi: približevanje, odpiranje, razumevanje ali oddaljevanje, zapiranje, nezaupanje. Prvi način je graditeljski in ustvarja pogoje za boljšo prihodnost, drugi je razdiralen, poglablja razdalje in ustvarja pogoje za vsekakor neprijetno prihodnost. Vse to velja za odnose v osebnem življenju, pa tudi za odnose med narodi, državami, verami in cvilizacijami, pri čemer velja omeniti, da je tukajšnje razmišljanje spodbudila odločitev ameriškega kongresa oziroma senata, da zavarujeta mejo z Mehiko z zaščitno ograjo. Meja med Združenimi državami Amerike in Mehiko meri 1125 kilometrov in preko nje naj bi v lanskem letu na ozemlje bogatejše sosede prišlo 1,2 milijona nezakonitih pribežnikov. Ograja naj bi omenjeni priliv zajezila, njena postavitev bo stala 2 milijardi dolarjev. Ob tej odločitvi se seveda velja zamisliti, saj je več kot jasno, da sodi v tisti drugi način urejanja odnosov med ljudmi, ki se mu pravi oddaljevanje, zapiranje, nezaupanje. Ko bo objekt, ki mu lahko rečemo zid, enkrat zgrajen, posledice ne bodo samo tiste načrtovane, se pravi zmanjšana propustnost meje, ampak bodo prevladale predvsem tiste nezaželene. Dokazano bo, da je propadla možnost dogovora, in to ni spodbudno, dokazano bo, da je v svetu, razklanem zaradi prevelikih socialnih razlik, ponovno prevladalo prepričanje, da ni mogoče postopati drugače, in to ni spodbudno, dokazano bo, da prišlekom iz revnejših predelov še enkrat dajemo vedeti, naj bodo tam, kjer so, ker tu, kamor si želijo priti, niso zaželeni, kar je od vsega še najbolj obremenjujoče. In ne nazadnje si bo utrlo pot prepričanje, da je pridobitve razvite civilizacije mogoče ohraniti samo z dobesednim in kar fizičnim zapiranjem. V kolikor bi navedeno prepričanje povsem prevladalo, bi bila podoba naše prihodnosti strašljiva, ker bi se s takšnimi in drugačnimi zidovi polagoma prepredli z vseh strani in sebi samim jemali svetlobo. Na takšno usmeritev torej ni mogoče mirno pristajati, saj bi bil to otipljiv znak, da kot najbolj razvita civilizacija nismo sposobni ponuditi svetu prave rešitve, ki zagotovo ni v zaostrovanju, v odmiku od drugih in v opustitvi vsakršnega dialoga ter v nesprejemanju tistih drugačnih, ki nam niso všeč, ampak je rešitev nasprotno v zmanjševanju razdalj in razlik, v neskončnem vztrajanju v dialogu in še posebej v vživljanju v tiste, ki so od nas dosti manj ugledni. Pregraje in zidovi med ljudmi ne morejo ustvariti nič dobrega, čeprav ima njihovo izgrajevanje še vedno dosti privržencev, ki se dandanes podobno kot v preteklosti sklicujejo na utemeljenost razlogov za takšno ravnanje. Toda v tej smeri se razmere le slabšajo in vodijo v takšno ali drugačno mržnjo ali celo uporabo sile. V vsakem primeru v mržnjo in nerazumevanje in v vasezaprtost, ki se čuti vse bolj ogroženo. Ogroženo od vsega, kar je drugačno, ogroženo od vseh, ki so drugačni. Janez Povše