Mariborski vodovod, ki bo v nekaterih delih kmalu star sto let, je namreč precej podoben rešetu, saj gre v nič oziroma neznano kam več kot 30 odstotkov vode, ki jo načrpajo v črpališčih na Vrbanskem platoju, na Dravskem polju, na Betnavi, v Bohovi, Dobrovcah, Rušah in v Ceršaku. Preko luknjastega, okoli 1,1 mili j ona metrov dolgega omrežja priteče v 13 občin severovzhodne Slovenije le med 60 in 70 odstotkov načrpane vode, skupno pa se iz tega sistema z vodo oskrbuje več kot 185.000 ljudi. Za odpravo omenjenih izgub, ki so med večjimi v Sloveniji in za evropske raz m ere takorekoč nepredstavljivo visoke, bo potrebno postopoma zamenjati dele vodovoda, kar pa ne bo lahko, saj je ta vodovod svojevrsten učbenik zgodovine materialov: prve položene cevi na začetku stoletja so bile litoželezne, kasneje so razvejano mrežo dop o lnjevale še svinčene, nato pocinkane jeklene cevi, v 60-ih letih tudi Maribora ni obšla moda salonitnih, azbestno-cementnih cevi, okoli leta 1970 pa so začeli intenzivno vgrajevati različne vrste plastičnih cevi. In z eno od teh vrst mariborski vodovod še danes pridobiva nove daljave. Vendar pa so cevovodi največjih profilov, iz katerih je zgrajen tudi tako imenovani prstan okrog mesta, še vedno jekleni.