jezik, način človeške komunikacije z uporabo besed na dogovorjen način v obliki govora ali pisave. Različne šole *jezikoslovja razumejo jezik na različne načine. *Saussure je na primer videl v jeziku arbitraren in konvencionalen sistem *znakov, ki se uporabljajo za komunikacijo, *Chomsky pa kot niz pravil in načel v govorčevem umu. Jezik je ključnega pomena pri prenosu kulture. Raziskave besednega *tabuja -- tistega, kar je preveč sveto ali pomembno, da bi bilo o njem mogoče govoriti, razen v obliki obrednega govora ali evfemizmov -- razkriva vrednote in prepričanja družbe. Uporaba jezika ima tudi pomembne politične implikacije. Lahko zaznamuje identiteto etničnih manjšin, katerih obstoj je ogrožen, ali izraža pripadnost skupini ali družbenemu razredu, na primer z uporabo *narečja, *žargona ali *slenga. Razlikovanje med jeziki je pogosto bolj vprašanje družbenih, zgodovinskih in upravnim kot jezikovnih meril. Če jeziki nimajo standardne oblike ali če na lokalna narečja standardna oblika ne vpliva, je mejo med njimi včasih nemogoče začrtati. Narečja v Španiji, Franciji in Italiji na primer tvorijo nepretrgano črto prehoda, zato je bilo nekoč težko reči, kje potekajo jezikovne meje. Tudi standardni jeziki se med seboj včasih ne razlikujejo nič bolj kot narečja; danščina, švedščina in norveščina so na primer medsebojno zlahka razumljivi jeziki. Sposobnost človeka, da pridobi in uporablja jezik, je primarna lastnost, ki človeka razlikuje od živali, čeprav so tudi živali sposobne uporabljati nekatere sisteme signalizacije. Čebele na primer komunicirajo s plesom. Toda taki sistemi so prirojeni, ne pridobljeni, in ne poznajo zapletenosti, ki je značilna za človeške jezike. Jezikoslovci navadno ločujejo med naravnimi jeziki, ki jih ljudje govorijo, in umetnimi jeziki, kot so računalniški jeziki in logični sistemi. Naravne jezike razvrščajo na dva različna načina: na genetski in formalni osnovi. V genetski razvrstitvi se skupaj uvrščajo jeziki, ki imajo skupnega prednika. Večina jezikov Evrope in severne Indije, med njimi angleščina, francoščina, hindijščina, italijanščina, nemščina in slovenščina, se uvrščajo v *indoevropsko skupino jezikov, ker je mogoče dokazati, da vsi izhajajo iz skupnega vira. Podobno se tudi arabščina, hebrejščina in maltežanščina uvrščajo med *semitske jezike. V formalni razvrstitvi pa se skupaj uvrščajo jeziki, ki imajo skupne *slovnične lastnosti, najsi so po izvoru sorodni ali ne. Nekoč je bilo običajno razvrščati jezike na osnovi značaja in možnosti besedotvornih postopkov. V zadnjem času se jeziki razvrščajo tudi na osnovi zaporedja glavnih sestavnih delov stavka: osebka, povedka in predmeta. V stavku Janez ljubi Marijo je Janez osebek, ljubi povedek, Marijo pa predmet. Nekateri drugi jeziki, na primer turščina, imajo običajnejše zaporedje osebek--predmet--povedek (Murat Yasemin'I seviyor, 'Murat ljubi Yasemin'), drugi, na primer valižanščina, pa povedek--osebek--predmet. Jeziki se včasih razvrščajo tudi na osnovi tega, kako prost besedni red v stavku imajo.