Loisu so po sporočili, da njegove vloge nimajo. Kar je nelogično. »Vedno, ko sem klical na veleposlaništvo in na ljubljanski urad, so mi zagotovili, da je zadeva v obravnavi. Kako je lahko moja vloga preprosto izginila?« ne razume Lois, ki so ga medtem že vrgli iz študentskega doma. Za dovoljenje je zaprosil še enkrat. In čeprav je v Madrid tokrat poslal vso potrebno dokumentacijo, tista, ki so jo iz Madrida poslali na ljubljanski urad za potne liste in tujce, ni bila popolna. Ker imata Madrid in Ljubljana očitno različna navodila za delo. Prošnjo je moral zato še enkrat dopolniti. Z Urada pa je prišla še ena vest: čeprav so vsi prijatelji dovoljenja dobili na podlagi dokumentacije v angleščini, je moral papirje tokrat dostaviti v slovenščini. Čemu? Če uradnik ne razume jezika, v katerem je sestavljena listina, lahko zahteva prevod v slovenski jezik, odgovarjajo na notranjem ministrstvu. Ampak, pozor, govorimo o uradnikih, ki vsak dan komunicirajo s tujci … Recimo z enim od španskih študentov, Jorgejem, ki je nekoč, ko je na Uradu spraševal po angleško, dobil odgovor: »To je Slovenija, ne Anglija, tukaj govorimo slovensko.« Tudi Jorge dovoljenja za začasno prebivanje ni dobil, a je nanj že pozabil: »V Slovenijo sem prišel študirat. Ampak zdaj sem izgubil vso voljo po učenju slovenščine. Šel sem v Madrid, boril sem se na Uradu, klicaril v Madrid, pa nisem uredil popolnoma nič.«