Predpisi so predpisi, naj bodo še tako absurdni, je stališče varnostnikov, in če so športni objekti središča greha, potem ga ni večjega zlodeja od teheranskega Azadija, enega največjih nogometnih stadionov na svetu, ki sprejme več kot 100.000 gledalcev! Na bežigrajski »lepotici« bi bile navijačice najbrž manj izprijene, kar je parafraza druge Panahijeve poante, ko varnostnik na vprašanje pripornice, zakaj je bil na prejšnji tekmi dovoljen vstop japonskim navijačicam, odgovori, da zato, ker pač ne razumejo jezika. Panahi s tem relativizira resnični problem podrejenosti žensk v iranski družbi, teater absurda pa popelje do vrhunca v prizoru, ko mora priprto dekle na stranišče. Na stadionu ni ženskih toalet, ker pač niso potrebne, zato ji varnostnik pred opravilom male potrebe obraz prekrije s plakatom nogometnega zvezdnika! Strah pred »šok terapijo« očitno je prisoten na obeh straneh; moški bi bili ob pogledu na dekle na stadionu enako ogroženi (ogorčeni?) kot ženske ob poslušanju kletvic.