Darko Štrajn: Arbitražni sporazum je seveda slabši od neposrednega sporazuma. Toda, kot vemo, je ta v letih kopičenja zlorab tega vprašanja za notranjepolitične interese na obeh straneh postal popolnoma nemogoč. Vladajoče koalicije v obeh državah so postale ujetnice političnih skrajnežev. Ta arbitražni sporazum pa pomeni neke vrste presekanje gordijskega vozla – ne pozabimo – tudi z izdatno pomočjo EU-ja in njegovimi jamstvi za pošteno presojo. Besedilo sporazuma je neizbežno tudi odprto za različne interpretacije, je pa v ključnih točkah dovolj enoznačno. Seveda pa je jasno, da sam sporazum ne rešuje spora, ampak je pot k rešitvi. Arbitražni sporazum pravzaprav nima šibke točke in je v celoti najboljše mogoče izhodišče, ki ga je bilo sploh mogoče izposlovati. Nenehna ponavljanja opozicije, da nam sporazum ne zagotavlja izhoda na odprto morje, da vrstni red besed, vejice v besedilu itn. kdovekaj pomenijo, so iz trte zvita in razvidno izmišljena zato, da bi lahko ugovarjali zaradi ugovarjanja samega, in zato, da bi s tem zavajali volivce. Najbolj prozoren je npr. ugovor, češ da bo razsodba arbitrov »določila rešitev enkrat za vselej«. Za kaj pri presoji sploh gre, če ne za to, da bi nepotrebe težave »enkrat za vselej« odstranili?