V poročilu o delovanju splošnoizobraževalnih knjižnic v Sloveniji za leto 1997, ki ga je pred kratkim izdala NUK kot državna matična služba za knjižničarstvo, je med številnimi na videz suhoparnimi podatki mogoče najti marsikaterega življenjskega. Današnja mreža knjižnic - v katero je vpetih 60 osrednjih knjižnic, 230 krajevnih izposojališč, devet bibliobusov s 576 izposojališči v 51 občinah, brez knjižnične dejavnosti pa sta 102 kraja -, ima že dolgo tradicijo, saj segajo začetki v leto 1569, ko so protestantski deželni stanovi na pobudo Primoža Trubarja odprli prvo javnosti dostopno knjižnico. Dobrih dvesto let pozneje, leta 1774, se z ustanovitvijo licejske knjižnice začne obdobje ustanavljanja javnih knjižnic na Slovenskem. Naslednja prelomnica v bibliotekarstvu je leto 1848, ko je Slovenska krščanska socialna zveza na pobudo Slovenskega društva v okviru katoliških bralnih, izobraževalnih in delavskih društev razpredla mrežo 450 društvenih knjižnic z okrog 122.000 knjigami predvsem za potrebe podeželskega in mestnega prebivalstva. Začetek 60. let 19. stoletja je čas narodnih čitalnic, ki jih je ustanavljala inteligenca in so v bolj razvitih krajih prerasle v javne ljudske knjižnice, proti koncu stoletja pa so zaživele tudi delavske knjižnice. Med vojnama so knjižnice delovale pod okriljem različnih političnih strank, društev, lokalnih in mestnih uprav ter šol. Pred letom 1940 je delovalo 850 ljudskih knjižnic s 580.000 knjigami. Po drugi svetovni vojni je bil knjižnicam priznan položaj javne družbene dejavnosti. Poleg ljudskih so delovale še sindikalne v podjetjih in študijske v okrajnih središčih, ki so se v začetku sedemdesetih povezale v mrežo splošnoizobraževalnih knjižnic, od začetka devetdesetih pa v računalniško informacijsko mrežo.