Tudi v drugih pesniških zbirkah se pojavijo posamezni mitski motivi in teme, npr. v Pravih (in nepravih) pesmih (1986) v pesmi Vila (vila/pesem bralca »odnese čez Hojladri / v svet, ki ga ni«, prav tam: 12) ter v posameznih besedilih o povezanosti rodov in izročanju življenju. Ta zbirka mitsko seveda le nakazuje; temeljne stalnice mitskega pa so očitne v vsebinski zasnovi zbirke Majhen dober dan (1992). Pesnih že v predgovoru nakazuje mitske prvine pesmi: zavezanost rodu, zaznavanje skrivnosti in doživljanje strahu. Zbirka od uvodnega opevanja rojstva in življenja preide v srečanje s pošastmi iz Ajdovske jame (Junak) in v upodabljanje posebneža, ki sledi nerazložljivemu klicu sanjskega »tretjega« v neznano ter se, razpršen v svet, na koncu pesmi vrne v resničnost (Sanjač). Med otroškim junakom in svetom je tudi pri Pavčku razpredena mreža simboličnih povezav, kot so sinjina, klic, pot (Pot), sonce (Jokajoče sonce) ali svetloba (Deček). Tretje, ki je v teh pesmih zgolj nakazano kot življenjska sila, lahko drugje dobi tudi obrise sovražne sile (Huda ptica) ali je nazorno upodobljeno v likih svetnikov (Šentjursko proščenje, Spomladansko igranje). Posebno skupino pesmi tvorijo besedila, ki mitsko neposredno tematizirajo: v njih se lirski subjekt vrača v neipolnjeno čudo (Potovanje), beži pred tesnobo in se zateka v deželo spominov, v nebesa odprto v njej je preda motivom iz narave, ki presegajo zgolj impresionistične vtise (Živali v šentjurski hosti). Osrednji simbol te skupine je brez dvoma Rožamarija: