Konec marca je pred premiero z oskarjem nagrajenega nemškega filma Življenje drugih Goethejev Institut Ljubljana v sodelovanju z Muzejem novejše zgodovine Slovenije organiziral v Cekinovem gradu diskusijo in spremljevalno razstavo z naslovom Stasi in varnostna služba – Soočenje z diktaturami v Evropi. Med drugimi je sodelovala tudi prof. dr. Jerca Vodušek Starič, ki je pojasnila dogajanje na področju specialnih služb na območju Slovenije. Povedala je, da smo tudi pri nas imeli organizacije podobne Stasiju, ki so se imenovale: OZNA, SDV, UDBA. Vendar je razlika med nami in preostalo vzhodno Evropo v tem, da so te strukture politične policije nastale v Sloveniji že leta 1941 (VOS) in da so bile ustvarjene brez »pomoči« tankov Rdeče armade, ampak so jih ustanovili po zgledu Moskve slovenski komunisti sami. Ob prehodu iz diktature v demokratični politični sistem smo zaradi osamosvajanja Slovenije arhive raziskovanje teh tajnih služb nekoliko zanemarili in se še nismo bili pripravljeni soočiti z njimi. Po letu 1990 do danes je bilo sicer veliko narejenega v zvezi z raziskovanjem teh arhivov na strokovni ravni, premalo pa naj bi izsledke teh dognanj predstavili slovenski javnosti. Glede kaznovanja krivcev za zločine se je po mnenju dr. Vodušek Staričeve slovenska javnost odzvala ambivalentno. Če se v javnosti pojavi kaka tema glede komunističnih zločinov so to v glavnem poboji domobrancev po vojni, nekateri povojni montirani procesi ter delovna taborišča. Ne govori pa se o notranjih procesih delovanja Udbe, nedotaknjen je problem medsebojnega vohunjenja: Udba je imela namreč izredno razpredeno mrežo agentov, nekateri so delovali celo v kvartopirskih krožkih. Ne govori se niti o žrtvah teh vohunjenj, še manj o tistih, ki so vohunili. Povsem neraziskana je psihološka razsežnost tega pojava. (Vir: Spletna stran Nove Slovenije Kamnik)