In tu spet nikakor ne gre zgolj za to, da je SLS prelomila pomladno zavezo in stopila v koalicijo z LDS: če bi namreč pomladanci zares verjeli, da je Milan Kučan oče vsega zla, bi morali napeti vse sile, da ga spravijo s političnega odra ne glede na trenutne medsebojne zamere ali odklone. A to še ni vse: čeprav je z odločitvijo ustavnega sodišča postalo jasno, da z njegovo kandidaturo de iure ni nič narobe, je de facto vendarle tako, da je Kučan v predsedniški palači preživel že dva mandata, kar drugače povedano pomeni, da bo njegova ponovna volilna zmaga kljub svoji formalno-pravni nespornosti slej ko prej sprožila vse tiste negativne stranske učinke, zaradi katerih demokratične države svojim predsednikom omejujejo število mandatov. Drugače povedano, čisto lahko se zgodi, da bo mož na koncu svojega tretjega mandata videti nepogrešljiv in nezamenljiv, s široko razpredeno mrežo neformalnih zvez, zaradi česar bo njegova moč tedaj sicer simbolična, a - paradoksno - hkrati tako rekoč absolutna, kar je seveda v temeljnem nasprotju z duhom demokracije, ki temelji na apriorni zamenljivosti in s tem na omejeni moči politikov: če bi torej pomladanci zares verjeli v teorijo o Kučanu kot botru udbomafije, hkrati pa bi bili, kot sami radi ponavljajo, za razliko od sil kontinuitete zares zavezani načelom parlamentarne demokracije, bi morali vložiti vse svoje sile v to, da bi Kučan na predsedniških volitvah sicer kandidiral, a na njih ne bi zmagal, saj bi le na ta način simbolno porazili "glavo hobotnice" in s tem odprli vrata demokratičnemu razvoju v Sloveniji. Še huje, velika Kučanova popularnost bi jim morala že v prvem koraku dati vedeti, da ga na volitvah lahko zanesljivo premaga le kandidat, ki bi ga podpirale vse večje parlamentarne stranke in bi moral biti zato kot osebnost sprejemljiv za večino državljanov in državljank - že rudimentarna politična kombinatorika pa nam pove, da bi tovrstno podporo in s tem posledično tudi ustrezen sredinski imidž lahko imel le kandidat, ki bi ga podpirale stranke z obeh strani spektra, torej tako pomladanci kot LDS. Glede na to, da del liberalnih veljakov ne mara Kučana iz narcisističnih razlogov, hkrati pa imajo nekateri njeni člani zadržke do njegovega predolgega vztrajanja na oblasti tudi zaradi prej opisanih načelnih razlogov, podpora te stranke tovrstnemu projektu ne bi bila nekaj apriori nemogočega - dobiček pa bi bil vsaj za pomladno stran zelo verjetno dvojen, saj s tem ne bi dobila le možnosti, da jo sedanjemu predsedniku dobro podkuri na volitvah, ampak bi se čisto lahko zgodilo, da bi se LDS polarizirala na kučanovce in nekučanovce, kar bi seveda to stranko pomembno oslabilo. Skratka, z malce sreče in ob ustrezni količini taktičnosti in pameti bi pomladanci na predsedniških volitvah lahko pomembno spremenili razmerje političnih sil v Sloveniji: a se zdi, da je vsaka njihova poteza v zadnjih dveh mesecih skušala preprečiti, da bi se to zgodilo.