Čez nekaj časa sva od čiščenja že zelo utrujeni, zato iz hiše zvlečeva veliko težko mizo in v toplem večeru sediva na Pompeovi klopci pod limonovcem, medtem ko sonce kot ponavadi spektakularno zahaja za želodcu nevarno višnjo. Pojeva žemljice in kozji sir in Marijine polnjene bučne cvetove in njeno frittato iz melancan, ki je pravzaprav križanec med palačinko in omleto, in vse skupaj poplakneva z Luigijevim vinom. Nato napadeva torto verde. Uživava v okolici hiše, v hrani, v razgledu, v vsem, medtem ko razglabljava o tem, da ne bi kupili razglednice, če bi na njej bil fotografiran ta sončni zahod. Preveč kičasta bi bila. Je lahko narava kičasta? Ravno ko razprava zavije v zanimive vode, naju premaga vino. Tudi vonj narcis je v zaprtem prostoru premočan, njihov nežni vonj se začuda spremeni v nekaj, kar spominja na staro mačjo scalino in preden se spraviva v posteljo, jih morava postaviti na prosto. Proti koncu noči odkrijeva pomembno slabost stoodstotno naravne gradnje: nezmotljivo, preveč božjih stvorov se je sem zateklo iz divjine, v katero sodijo. V naslednjih nekaj letih bova ugotovili, da je najin dom sestavni del krajevnega ekosistema. Brezimne stvari šumijo in praskljajo po najinih zidovih in na strehi, medtem ko naju srbijo piki komarjev. Za zdaj naju to ne moti preveč: kmalu bodo to najine brezimne stvari, najini komarji ali zanzare, kot jim onomatopoetično rečejo Italijani. In danes ponoči jim zaželiva dobrodošlico.