Oktobra je v Narodnem domu potekala zanimiva javna razprava o gradnji na Griču. Na mestu dotrajanega, na pol porušenega doma naj bi po predlogu logaške župnije zgradili hišo – dom za vse. Dom, ki naj bo odprt vsem ljudem dobre volje, kraj strpnega dialoga in srečevanja med različno mislečimi. Razpravo je strpno vodil župan Janez Nagode. Žal, se je med razpravo pokazalo, da bi poleg napovedane vsebine, ki zadeva gradnjo »Dona na Griču«, mnogi udeleženci med razgovorom radi razrešili vse prostorske probleme, ki zadevajo prenovo starega jedra Logatca in še kaj več . Problem prenove starega jedra se vedno znova vrača k potrebi po jasni predstavi o tem, kar nakazuje prometna študija. Rezultati te študije in osveščeno mnenje meščanov naj bi bila podlaga načrtovanim prostorsko lokacijskim rešitvam. O prostorsko utemeljenih možnih smereh poteka razprava prometnih povezav, pa razprava še ni zaključena. Zato ostaja nejasen odgovor na vprašanje, kako oblikovati in ohranjati grajeno dediščino v urbani zasnovi starega Logatca. Mnenja sem, da je treba o celovitem načrtnem, ne samo delnem ohranjanju podobe kraja, dolgoročno razmišljati. Tudi starega, že grajenega ne kaže pozabiti. Zdi se, da porabniška miselnost ob današnji zakonodaji in ob pomanjkljivi vzgoji investitorjev omogoča prav vse, kar narekuje profit. Arhitekturno raven lahko dvigne kulturni naročnik in kulturno okolje. Tej arhitekturno teoretski splošno sprejeti misli podobno ponuja znani arhitekt Grega Košak, ko pravi, da pozidana arhitektura in urbanizem ostaja tudi danes v material in prostor prelita tendenca vsakokratne družbe. Naj vsem nam ponudim še kak razmislek. Razmišljajmo o celovitem snovanju in nadgradnji starega jedra kot celote, ki se nam ponuja pred cerkvijo in širše. Nastal je vabljiv osrednji prostor, potem ko je od tam že po vojni »izginilo« za Logatec značilno gospodarsko poslopje (nekdanje De Glerievo gospodarsko poslopje). Še prav posebej pa razmislimo o vprašljivem krčenju zametka »trga« in o (ne)smiselnosti izgradnje postajališča na pravkar urejenem trgu pred cerkvijo. Žal, podobnega prostora v kraju ni. Tam postavljeno postajališče lahko rešuje le dovoze iz smeri Martinj Hriba. Vsi drugi pa si bodo morali pomagati s postanki kot do sedaj in ob cesti regionalnega pomena, vse to ob ostrem, nepreglednem ovinku. Trg naj ostane »peščeva površina« in večnamenski prireditveni prostor. Morda pa je še kakšna nepreverjena možnost za postajališče? Tudi ob vrtcu med hruškami, na obstoječem manjšem parkirišču in na sedaj še prostih zelenih površinah na nasprotni strani ceste. Tudi ob telovadnici je mogoč prehod in dostop do vrtca in šolskih vrat, celo varnejši in krajši. Razmišljajmo, ali je parkiranje na ovinku, ob dnevnih konicah prometno obremenjene ceste, res »naj rešitev«, potem ko je na tem mestu zgostitev peš prometa največja. Počasi bomo morali spoznati, da bo treba dajati prednost pešcu, ne pločevini, in zato žrtvovati nekaj več časa za varno pot do vrat. V neposredni bližini centralnih funkcij kraja bo treba poiskati več prostora za parkiranje. Pomembno je najti več parkirnih mest za obiskovalce zdravstvenega doma, vrtca, občinske uprave, šole, cerkve, Griča, župnišča z učilnicami, banke, glasbene šole, trgovin, pokopališča, sejmov, športne dvorane, doma ostarelih in še… Morda pa bo treba tudi zaradi zgostitve peš območij in funkcij v jedru kraja razmisliti o nekaj več metrih peš hoje do parkirnega mesta na robu naselja, kot se to dogaja vsem meščanom. In še medklic. Kar nerazumljiva, vsaj meni, se zdi zahteva iz razprave, naj ostane promet v tem delu kraja nespremenjen. Kljub pričakovani zgostitvi peš prometa in pločevine!?