Splošna ocena, ki je izhajala praktično iz vseh razprav na seji komisije za nadzor nad delom tajnih služb, je bila, da je zakon presplošen, premalo jasen, nenatančen, pomanjkljiv in zaradi tega, ker ne ureja tistega, kar naj bi urejal, nepotreben. Miro Cerar je v imenu sekretariata za zakonodajo povedal, da je bistveno premalo natančno opredeljen svet za nacionalno varnost, predvsem njegova sestava, pristojnosti in razmerje do predsednikov države, državnega zbora in vlade. Povsem neustrezne naj bi bile tudi določbe, ki opredeljuje pristojnosti odgovarjajočega organa DZ, ki naj bi nadzoroval obveščevalno-varnostno dejavnost. Po Cerarjevih besedah naj bi ta organ imel le vlogo nekakšnega obveščanca, ne bi pa imel nikakršne možnost, da bi dejavno izvajal nadzor. Zlasti je bila sporna tista določba, ki naj bi omogočila vladi, da bi podatke, zaradi posebej opredeljenih razlogov, začasno zadržala in z njimi ne bi seznanila pristojnega nadzornega organa.