Gospod Grims najprej pravilno pove, da je le ustavno sodišče pristojno ugotavljati skladnost zakona z ustavo (in ga razveljaviti, je pozabil dodati), nato pa na to bistvo pristojnosti US kar pozabi in ponovno pripoveduje staro pravljico, ki je bila za kamuflažo zapletenega pravnega hokus-pokusa uporabljena tudi v zloglasni odločbi US. Ta pravljica najprej pripoveduje resnično zgodbo o neki starejši, a strokovno povsem zgrešeni odločitvi US, ko je razveljavilo prve variante zakona o ugotavljanju izida na konkurenčnem referendumu, ker so omogočale razpršitev glasov. Razen ene same (stare) odločbe bavarskega US namreč vse drugo ustavno sojenje po svetu takih zakonov ne šteje za protiustavne naše US pa se je tu, jasno zakaj, oprlo prav na to edino odločbo. Toda to navajam le mimogrede. Bistvo je drugje. Zadnje, nekoliko drugačne variante takega zakona (narejena pa je bila prav po sugestijah iz odločbe US!) Janša ni več izpodbijal zakon je ostal v veljavi in referendum je bil izveden po njej. Zgodba postane iz resnične zgodbe pravljica prav tu, ko naši pravljičarji dejstvo, da je bil referendum izveden po veljavnem zakonu, zamolčijo in začnejo nakladati, da so bila ta pravila za izvedbo referenduma protiustavna. Grims pa to pravljico obogati še z nesramnim podtikanjem, kot da ni šlo za veljaven zakon (ki bi ga lahko razveljavilo le US, pa ga ni), ampak le za nekakšen izračun, ki ga ponuja gospod Kristan. Laž ima kratke noge, gospod Grims.