iti, največji sesalci na Zemlji, Strukture serenad, se med seboj sporazumevajo z zvočnimi signali, kar je pri kakršne prepevajo grbasti nekaterih vrstah pravo pravcato petje. Razpon glasu teh živali pokriva kar kiti, ne more reproducirati osem oktav (človeški glas kvečjemu nobena avtomatska dve do tri) – od najnižje, ki je človeško naprava. uho niti ne zaznava, do čudovitega soprana. In čeprav vemo, da ti prebivalci morskih globin že trideset milijonov Kataloniji. Edina fizična ovira so celine. let živijo v bogatem akustičnem svetu, Kita teoretično lahko sliši drugi kit celo ne vemo natanko, kako ta sistem pod- na razdalji 10.000 kilometrov! vodne komunikacije deluje in čemu »ZVOČNE AVTOCESTE« pravzaprav služi. Zvok se v vodi širi hitreje kot po zraDoktor Christopher W. Clark, strokovku. Vendar pa ta podatek ne pojasnjuje njak za bioakustične raziskave na univerzi Cornell, je s svojo ekipo preposlušal na petja kitov. Za širjenje njihovega oglašatisoče ur podmorskih zvokov, dobro po- nja na tako velike razdalje mora v morssnetih s pomočjo razvejane mreže hidro- kem okolju očitno obstajati še nekaj. To fonov. Te niso namestili po Atlantskem je potrdil ameriški fizik Maurice Ewing, in Pacifiškem oceanu zaradi znanosti; v ki je med drugo svetovno vojno odkril, času hladne vojne jih je postavila ameriška da so na vseh zemljepisnih širinah, na mornarica, katere niso zanimali »pogo- globini od nekaj sto pa tja do 1200 metvori« sinjih kitov, temveč nadzor nad sov- rov pasovi vode, tako imenovani »predori«, ki izjemno dobro prevajajo zvočjetskimi podmornicami in ladjami. Poročilo, predstavljeno javnosti na seji Ameriškega združenja za napredek znanosti februarja 2005 v Washingtonu, pa navaja odkritja o sporazumevanju sivih kitov na zelo velike daljave. V dokaz navajajo, da žival v vodah Nove Fundlandije lahko sliši kita v vodah Bermudov, čeprav ju ločuje več tisoč kilometrov. Zvočni valovi se širijo domala brez omejitev, pravi biolog Michel Andri, direktor Laboratorija za bioakustične raziskave na Univerzi za politehniko v Grbasti kit v polo`aju za petje ne valove. Zaradi različne gostote oceanske vode so ti predori nekakšne zvočne avtoceste. Vendar se po njih lahko širi le zvok na nizkih frekvencah, zato so njihovi edini uporabniki očitno samo kiti. Tako sinji kit z območja Azorov lahko, na primer, komunicira s primerkom iste vrste v Mehiškem zalivu. In kaj si imajo kiti tako važnega povedati, da se pogovarjajo na take daljave? Da bi razvozlal to uganko, je fizik Ryuji Suzuki z Medicinskega inštituta Howard Hughes leta 2006 matematično analiziral petje samcev kita grbavca s področja Havajev. Znanstveniki namreč petje v pravem pomenu besede pripisujejo samo kitu grbavcu. Na podlagi večjega števila posnetkov je ugotovil, da govorica teh velikih sesalcev še zdaleč ni zgolj mehanska in sodi med najbolj kompleksne v vsem živalskem kraljestvu.