Sklepni posluh ponatisov afriške Nonesuchove serije, ki smo ji vestno sledili zadnje mesece, je prav poseben. Na začetku sedemdesetih so se v naravne kenijske, tanzanijske in ugandske parke podali afriški tonski mojstri in snemali glasove različnih živalskih družb, njihove prvake, osamelce in čelnice rodov. Spisek ni ravno impozanten. Je ravno dovolj radoveden, a še vedno preveč skop, da bi pričaral izjemno živalsko carstvo osrednje Afrike. A brž ko se oglasi leopard, ko se na nam bizaren način hihita hijena in po konkretno zacvili mali zajec ali odgodlja mala opica, se odpira drugačen, širni svet, ob katerem je človeška govorica s fonično materijo le ena med "oglašali" sveta. Resda je v procesu povnanjanja človeška vrsta proizvedla najglasnejše, najbolj hrupne, organizirane ali kaotične zvoke, nekatere imamo za lepe, druge za grde, toda barviti, zrnati, dinamični razponi glasov zbranih živalskih primerkov, ki dajo slutiti zvočni vir ali pa sploh ne, nas napeljujejo, da je zvočno-zvenski svet še naprej neraziskano, čudovito misteriozno področje. Leopard je "izjemen" v pohodu za opico in v preži, a tudi fraziranje nilskih konjev in doneče slonje rjovenje med spopadom dveh kapitalcev nas naenkrat nehote napeljujeta k antropomorfiranju slišanega. Džungelski zvoki, utrip savane in grmičastih območij - sploh "zvoki narave" - so ciklični trend v obdelavah zvočnih trakov za filme vseh vrst, bili so tudi del elektronskega reprocesiranja in konkretnega komponiranja z osredotočenim, omejeniM poslušanjem. Ni vrag, da jih ne bi odkrili dandanašnji proizvajalci šuma in trušča (po domače nojzerji) ter iz njih navzorčili še več studijskih kompozicij, ponavadi dvomljive kvalitete. Dotična cedejka jih premore kar nekaj, toda nabor je preozek (le 12 primerkov), prekratek (slabe pol ure), da bi potešil trip na soničnem safariju. (iv)